Igra vlog

Kadar ponovno prebiram nekatera besedila, ki sem jih objavil v zadnjih dveh ali treh letih, me popade močan občutek odtujenosti. Med njimi so eseji, kritike in članki, v katerih se ukvarjam s stanjem in pogledi na literarno kritiko na Hrvaškem in v drugih državah nekdanje Jugoslavije; enega od njih si lahko preberete tudi na tej spletni strani. Občutek derealizacije ob ponovnem snidenju z odstavki, ki so vzniknili iz moje tipkovnice, pa ni izhajal, kot se včasih zgodi, iz vtisov ob njihovi stilski izvedbi, razsežnostih idej ali motivov – temveč ob poziciji, iz katere so bili pisani. »To piše književni kritik, ki je zares prepričan, da je književni kritik!« se mi je sukalo po glavi, ko sem preletaval ta besedila. Sam sebi sem parafraziral Lacanovo domislico, da ni nor samo berač, ki si misli, da je kralj, temveč tudi kralj, ki si misli, da je kralj – z drugimi besedami, kralj, ki bivanja kot kralj ne razume kot simbolni mandat in družbeno vlogo, temveč kot organsko komponento lastnega bitja. Literarne kritike pišem in objavljam deset let in pogosto nastopam v vlogi literarnega kritika; zdaj pa mi je postalo jasno, da sem v tem obdobju tudi začeli verjeti, da to preprosto sem.

O mehanizmu porazdelitve vlog na književnem polju in o načinih, na katere te spontano pogojujejo našo percepcijo sebe in drugih, sem začel razmišljati v točno določenem trenutku. To je bilo na začetku leta 2018, ko sem začel po kakšnih sedmih ali osmih letih premora ponovno pisati poezijo. Kot mnogi drugi literarni začetniki sem se tudi sam najprej poskusil v poeziji; in kot se to, ponovno, pogosto rado zgodi, sem pisanje poezije sčasoma tudi opustil. Čeprav sta bili pesniški zbirki, ki sem ju objavil v svojih dvajsetih, deležni precej naklonjene recepcije, sem se poezije v nekem trenutku preprosto naveličal, zaradi česar sem prekinil stike s krogi, v katerih sem se takrat nahajal, in naposled opustil tudi pisanje pesmi. V naslednjih letih sem se poskusil v literarni teoriji, zgodovini in kritiki; v kulturnih študijah in eklektični Teoriji; v novinarskih besedilih in akademskem pisanju; podedoval sem tako literarne kot tudi novinarske in akademske ambicije. Zgodilo se je torej, da so bile prav literarne kritike, ki sem jih pisal, dovolj »opažene«, ter da sem tako na književnem polju zadobil vlogo literarnega kritika. To mi je dalo poguma, da sem se začel samoidentificirati kot kritik ter da sem se še z večjo močjo in rednejšim delom angažiral za dejavnosti, ki se od kritika pričakujejo. Pri tem pa me proizvajanje kritik preprosto ni zadovoljevalo – da niti ne omenjam tega, da mi »etabliranost« v vlogi literarnega kritika v življenju ni prinesla niti osnovne bivanjske gotovosti. 

Tako sem se, med drugim, vrnil k poeziji. Prve pesmi, ki sem jih objavil po nekajletnem premoru, so med mnogimi kolegicami in kolegi izvale zbeganost in nelagodje, včasih celo posmeh, in dober prijatelj me je izrecno prosil, naj preneham. Ne bi rekel, da so bili ti odzivi nujno povezani z vtisom o kvaliteti (ali mankom kvalitete) samih verzov niti da so izhajali iz specifične sumničavosti do poezije, ki na našem širšem kulturnem polju ni neznana; bili so, vsaj zdi se mi tako, predvsem plod neskladja med predpostavkami glede moje vloge, mesta in pozicije na literarnem polju ter mojimi drugimi izmenjujočimi se literarnimi aktivnostmi. Pred tem trenutkom mojim kolegom/icam ni bilo znano, da se kakorkoli ukvarjam s pisanjem poezije ali proze: na njihovem radarju sem bil prisoten kot kritik.

Retroaktivno spoznavam, da sem leta in leta poskušal priti do zaključka glede tega, kaj sploh sem v literarnem življenju (pa tudi v življenju sicer). Kritik? Pesnik? Pesnik, ki sanja, da je kritik? Kritik, ki sanja, da je pesnik? Z mojim odmikom od poezije je upravljalo nikoli povsem ozaveščeno spoznanje, da nisem pesnik. Ko sem kot literarni kritik začenjal dobivati pozitivne odzive, sem povsem brez kančka dvoma sprejel, da je »literarni kritik« to, kar sem. Zaradi vloge, ki mi je bila dodeljena, sem izgubil distanco: pozicijo, na kateri sem se znašel znotraj mreže odnosov na literarnem polju, sem začel dojemati kot svojo lastno identiteto. Mislim, da v tej »zmoti« nisem niti približno osamljen primer v literarnem in kulturnem življenju. Vedno bolj opažam, kako se pozablja, da akterji na polju igrajo dodeljene vloge ter da se njihove pozicije – pisateljice in pisatelja, kritičarke in kritika, urednice in urednika itd. – razumejo kot njihovo poslanstvo. Gre za dvosmerni proces: akterjem se dodeljujejo vloge, ki jih ti ponotranjijo, obenem pa tudi akterji predstavljajo sebe skozi že ponotranjene vloge in ob tej igri zanje iščejo potrditev. To ne pomeni, da multitasking ni nekaj zelo prisotnega na književnem polju, nasprotno: veliko število avtorjev, na primer, poleg pisanja opravlja tudi uredniška ali novinarska dela ali pa poprime za različne oblike dela v kulturi (npr. vodenje pogovorov ali pripravljanje knjižnih programov). Poleg tega pa vedno slabši delovni pogoji, vedno večja negotovost in vedno manjši honorarji, s čimer se nas veliko sooča, najpogosteje napravljajo takšno kopičenje zaposlitev nujno. Obenem pa večina akterk in akterjev literarnega življenja trdi, da se multitaskinga lotevajo iz povsem pragmatičnih razlogov, pod prisilo »prekarnega« dela in življenjske situacije – ampak da to nima veze s tem, kar so.

Nenehne »igre vlog« na literarnem polju (ki seveda sama po sebi negira lasten pojem igre) ni težko povezati s principom, ki ga je Jure Detela naslovil kot »kulturniški fevdalizem«. Detela v svojem razsvetljujočem eseju – ki je sicer usmerjen k slovenski poeziji, vendar pa, čeprav morda avtor tega sploh ni nameraval, seže neprimerno dlje in zajame tudi širši prostor – piše o potrebi po »popolni razjasnjenosti kulturnega prostora«: vsak pojav v književnosti in kulturi javnost anksiozno in agresivno spelje na nedvoumno pozicijo, mesto, funkcijo v organiziranosti kulturnega »teritorija«. Tako »fevdalno« zastavljeno literarno polje sistemsko zatira polemike, nesporazume in napetosti; in vsakršen najbolj polemičen pojav se zvede na eno ali dve dimenziji, ki ju je mogoče povezati s točno začrtanimi pozicijami, brez vsake dialektike ali protislovja. Kot je to značilno za vsakršen fevdalizem, je tudi ta organizacija obenem horizontalna in vertikalna. »Horizontalno« vrednotenje različnih pozicij je neločljivo od njihovih vrednostnih in hierarhičnih značilnosti.

Zdi se mi, da Detelov tekstov zelo navdihujoče postavlja temelje za razumevanje mehanizmov, ki so na delu v vsaki mali kulturni sredini. V nekaterih prostorih so delovanje in učinki »kulturniškega fevdalizma« bolj ozaveščeni kot v drugih. V Sloveniji se je v preteklih letih večkrat – četudi v obrobnih medijskih prostorih – razpravljalo o porazdelitvi in percepcijah vlog in pozicij v literarnem prostoru; na Hrvaškem pa refleksija o tej temi ni dobila pravega dosega, ostala je zamejena na raven trača. Daleč od tega, da bi za razpravo o tovrstni situaciji na Hrvaškem primanjkovalo materiala. Prepričanje v »urejeno« literarno življenje, kjer vsakomur pripadata določeno mesto in funkcija, še vedno prevladuje – in to, vsaj zdi se mi tako, med akterkami in akterji sicer različnih literarnih in političnih prepričanj. Po drugi strani pa materialni pogoji, v okviru katerih delujemo, diktirajo neko drugo realnost. Z drugimi besedami: imperativ multitaskinga vodi do tega, da se nas večina sooča z vidnim prepadom med razpršenostjo realnih vlog, ki jih privzemamo, ter simbolično vlogo, po kateri težimo ali ki nam je bila dodeljena. Poskus, da bi se ta prepad premostil »na skrivaj«, da bi se izognili travmatičnim mestom realnosti dela na literarnem polju v našem poznem, perifernem kapitalizmu pa ima za posledico, vsaj zdi se mi tako, posebno vrsto nevroze.

Da bi lahko problematiko, o kateri je govora, predstavili na primeren način, bi nam bržkone bilo v veliko pomoč, če bi na svojo situacijo poskušali pogledati z vidika širše geografske perspektive. Kolikor lahko sodim po francoskem literarnem in kulturnem polju, ki ga skušam spremljati, kolikor ga le lahko, se zdi, da je tamkajšnja kulturna sredina pač večja ali »bolj razvejana« od hrvaške ali slovenske, kar pa ne pomeni, da je razdelitev vlog, na katerih se ta sredina reproducira, zaradi tega strožja ali bolj izključevalna, kot to velja za naša primera. Nasprotno, zdi se mi, da na francoskem polju delovanje na različnih področjih (sferah, pod-poljih, resorjih, žanrih itd.) njegovim akterkam in akterjem pogosto služi kot vir ponosa, namesto da bi jim predstavljalo vir nelagodja. Ta pojav je seveda mogoče razložiti z dejstvom sredstev: v večjih in bogatejših sredinah se multitasking pogosteje kot posledica prisile pojavlja kot ideal. To seveda ne pomeni, da je »kulturniški fevdalizem« nekakšen endemit »malih« jezikov in kultur, kar bi pričalo o nekakšni vnaprejšnji zaostalosti ali provincialnosti; vendar pa v takih sredinah tovrstna praksa bržkone izkazuje izredno trdovratno in posebej globoko ukoreninjenost.

Poleg »fevdalnega« naboja lahko opazimo, da ideja nedvoumnega definiranja vsake profesionalne identitete in mesta na polju v sebi nosi tudi izrazito kapitalistično, utilitarno dimenzijo. Blizu je neoliberalnemu pogledu, ki zahteva, da se vsako mesto in vrednost jasno predstavi in kvantificira, da se vzpostavi vsakršno znanje, veščina in kompetenca ter da se v skladu s tem ocenjuje in ustrezno preračuna njegov ali njen doprinos polju. Danes se je, verjetno še bolj kot kadarkoli prej, treba tovrstni logiki zoperstaviti. Boriti se moramo za drugačno razumevanje literarnega polja, za koncept kulturne proizvodnje, ki se odmika od paradigme hierarhiziranega prostora – skupaj se moramo boriti proti fevdalnim anahronizmom in proti neoliberalni agresiji. Morda sta pa prav naši mali kulturi, v katerih so vsi odnosi tako transparentni v svoji agresiji in inherentnem nasilju, pravo prizorišče za tovrstna prizadevanja.

Prevod: Aljaž Krivec