LUD Literatura

Ljubezen in druge sanje

Tibor Hrs Pandur, Unutrašnji poslovi. Prevedel Ivan Antić. Beograd: Knjižuljak, 2016. Karlo Hmeljak, Ljubavne. Prevedel Romeo Mihaljević. Beograd: Knjižuljak, 2015.

Dinko Kreho

V svojem sodelovanju pri projektu Slovenska književnost na tujem situ in mednarodnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike vidim kot eden izmed »tujih kritikov«, povabljenih, da pišejo o knjigah slovenskih avtorjev, prevedenih v svoj materni jezik, dobro priložnost za soočenje z nekaterimi vprašanji, okrog katerih sicer krožim pri svojem kritiškem delu. Ta vprašanja zadevajo problematiko (post)jugoslovanske književnosti – (ne)zmožnost, da bi literature, ki nastajajo v nekdanjih jugoslovanskih republikah, dojemali znotraj skupnega okvira – pa tudi siceršnjo potrebo, da o »naših« literaturah razmišljamo onkraj nacionalne in identitetne paradigme. Če sem jaz v odnosu do slovenske književnosti »tuji kritik«, bi to denimo pomenilo, da je tudi slovenska književnost zame tuja. Že glede takega izhodišča nisem prepričan: najsi bosta denimo Ivan Cankar in Tone Seliškar zame resda tujejezična avtorja, in celo iz tuje države, ju nikakor ne bi mogel imeti za tuja

Na to ne vpliva le moja načelna politična in poetična opredelitev, temveč tudi recepcijski kontekst, ki se je izoblikoval skozi institucionalne mehanizme in kulturne politike v štirih desetletjih in pol skupne federalne države; ne nazadnje so nam bila dela omenjenih dveh klasikov v času mojega šolanja (ki je na splošno že bilo »post-jugoslovansko«!) posredovana tudi preko šolskega čtiva. Percepcija avtorjev, ki so imeli status jugoslovanskih klasikov, je »objektivno« resda specifična, in ni treba, da vpliva na branje in recepcijo trenutne literarne produkcije. Kljub vsemu pa govorim o bralski prtljagi, s katero pristopam k slovenski literaturi, vključno z avtorjema in knjigama, ki sem ju ob tej priložnosti izbral, da o njiju pišem.

Zbirki poezije Notranje zadeve Tiborja Hrsa Pandurja v prevodu Ivana Antića in Ljubavne Karla Hmeljaka v prevodu Romea Mihaljevića je izdalo beograjsko društvo Knjižuljak, na pobudo pesnika in urednika Bojana Savića Ostojića in oblikovalca Gorana Savića Ostojića. Knjižuljak se v prvi vrsti usmerja v izdajanje sodobne poezije s postjugoslovanskega območja in deluje na zelo specifičen način: financira se z donacijami naročnikov, živečih od Vardarja do Triglava, pa tudi drugod po Evropi, kamor gre glavnina naklade in distribucije. Že iz tega orisa je razvidno, da kontekst mojega branja Pandurja in Hmeljaka ne more biti skladen z državno in/ali nacionalno razmejitvijo književnosti: Bosanec, ki živi v Zagrebu, piše o knjigah slovenskih avtorjev, objavljenih v Beogradu, pri založbi, ki je ne le konceptualno in programsko usmerjena »nadnacionalno«, temveč je tudi logistično in produkcijsko naslonjena tako na »regionalno« kot tudi evropsko literarno polje. Treba je tudi poudariti, da Notranjim zadevam in Ljubavnim družbo pri Knjižuljaku delata ponatisa dveh klasičnih pesniških zbirk slovenskega jezika, Kosovelovi Integrali in Poker Tomaža Šalamuna (obe v prevodu Josipa Ostija); prav tako pa so pri objavi teh naslovov pomagale tudi slovenske ustanove (Trubarjev sklad), kar je precej ekscentričen, vendar ne nujno tudi problematičen primer t. i. javno-zasebnega partnerstva v kulturi.

 

Kot soustanovitelj paraliterarne organizacije IDIOT, član uredniškega odbora istoimenske revije, član organizacijske ekipe festivala Literodrom ter dramatik in pesnik je Tibor Hrs Pandur »regionalno« že prisotna in poznana literarna figura; svoje delovanje v hrvaško-srbskem jezikovnem prostoru je med drugim okrepil tudi kot rezidenčni gost beograjskega festivala Krokodil. V opombi na koncu Unutrašnjih poslova lahko preberemo, da gre za »izbor iz rokopisa Notranje zadeve«. Čeprav ji je bilo dodeljeno obrobno mesto, je ta informacija zelo pomembna za kartiranje recepcijskega konteksta, v katerem se pojavi Pandurjeva poezija: Notranje zadeve so v Antičevem prevodu namreč objavljene premierno, pred slovensko izdajo zbirke, in to kot best of izbor iz zadevnega gradiva. Kar je še en razlog, zakaj Knjižuljakova izdaja Notranjih zadev zavzema nevsakdanje, posebno mesto.

Eden od navedkov, s katerim se začenja Pandurjeva knjiga, je Freudov razmislek o kontraproduktivnosti prizadevanj, da bi sanje iztrgali pozabi. Po Freudovem mnenju boj za rekonstrukcijo »besedila sanj« v bistvu zatira latentne vsebine, »misel« sanj, s čimer onemogoča njihovo razlago. Notranje zadeve so neke vrste pesniški dnevnik sanj, vendar takšen, ki se bolj kot v rekonstrukcijo »besedilnosti« in kronološkega zaporedja sanj usmerja v podajanje svoje latentne vsebine. Skladno s to zamislijo Pandur svoje pesmi zlaga po logiki sanj: izrablja asociacije, kopiči reze in zamolke, ohranja diskontinuiteto glasov in gledišč, mestoma se giblje tudi na meji avtomatskega pisanja. Mislim, da je »zlaganje« zelo ustrezen izraz za opis osrednjega strukturnega načela te poezije; lahko bi govorili celo o krpanki oz., kot zbirko vidi Marko Pogačar, o »pikaresknem« načelu. Povedano drugače, večino pesmi iz zbirke bi lahko rezali, razstavljali in preurejali, znova sestavljali in po frankensteinovsko šivali, kar pa ne bi bistveno vplivalo na zasnovo celote.

Pomembno je poudariti, da sanje oz. sanjanje pri Pandurju ne nastopajo kot kakšna alternativna resničnost, ampak, povsem v skladu s Freudom, kot intenzivno procesiranje »naše« zemeljske stvarnosti – in kot take so na splošno hiperpolitične. »Še v sanje so se mi zagnila blaga menjave« s temi besedami se začenja pesem »Otroci socialzmia« (črke v slednji besedi so namerno premešane, nemara kot namig na dejstvo, da v sanjah ponavadi ne uspemo brati): realnost neoliberalnega kapitalizma, imperializma, biopolitike in popolnega nadzora, nove in stare oblike represije vztrajno kolonizirajo človeško podzavest in regulirajo domišljijo. Kapital in država razbijata sleherni privid avtonomije »osebnega«, do te mere, da so bojišče upora postale sanje; morda zato v Pandurjevih pesmih-sanjah najdemo obilo »tretjega sveta«, postkolonialnih imaginarijev džungle, favel, diktatorjev in gverile. Invazija svetovne politike, ki jo je povzročila medijska konstelacija Web 2.0, na področju intimnosti in podzavesti, se pri Pandurju ne bere samo skozi hipertrofijo referenc – na mikročipe, nadzor, trg, begunce, tanke, vojne, nafto …, ampak tudi skozi samo obliko teh pesmi. Njihova difuzna, nadrobljena, »sanjska« struktura, njihov hiperaktivni subjekt in njihov nestalen, pogosto podivjan fokus kot da nastajajo iz niza kratkih stikov med »osebnim« in »globalnim«:

Teroristi so kradli otroke. In iz njih delali svilo
Babica je nastavla bombo. Po pomoti ubila hčerko
Lahko sem letel čez jezera reke morja pod vodo
Mimo električnih polov. Listal Lonely Planet, ki ni nič kaj pomagal
Zapleta se mi, ne znam usmerjat. Sam proti naravi
Križan v zraku visoko nad džunglo
 
[…]
 
Prerivamo se čez uradne armade
Leteča lesena preproga nas dvigne
Nad pragozd. Je neverjetno. Favele napol sesute katedrale
Rastejo iz džungle ostanki hiš. Gotski oboki odprti v nič
Koze pijejo iz vodnjaka mrtvih koz 
 
[…]
 
Tomaž sredi te apokalipse. Zdaj v svojem privatnem Raju
Ponuja ribice in tuš in sladke kockice:
»Lepo si to napisal«
– It’s beyond my control
 
(»Cuba 2059«)

Naslovna sintagma, presenetljivo močna v svoji preprostosti, je primer takega kratkega stika. Kot je znano, Notranje zadeve v naših jezikih in državah označujejo pristojnosti policijskega aparata oz. policijskih zadev. Vendar pa Pandur pomensko polje te sintagme razširi na notranje življenje svojega subjekta ali predmeta, s čimer nas prisili, da uzremo, kako je njegovo duhovno pod nenehnim pritiskom državnega aparata in izpostavljeno nasilju politike (in morda tudi policije).

 

Podobno kot vrsto slovenskih avtoric_jev, ki so se pojavile_li v zadnjih letih, med njimi tudi Pandur, smo lahko tudi pesmi in eseje Karla Hmeljaka brali v hrvaškosrbščini v spletnem časopisu Agon, ki ga prav tako ureja Savić Ostojić. Zbirka Ljubavne, ki jo je avtor s precej nenavadno biografijo – jadralec na olimpijski ravni! – izvirno objavil leta 2013, so pri Knjižuljaku natisnili dvojezično. Na prvi pogled se zdi kot antipod Notranjih zadev. Kot je Pandurjeva zbirka narativna in teatralna, je Hmeljakova zgoščena, komorna in celo klavstrofobična; namesto Pandurjeve logike sanj bi lahko rekli, da vzdušje Ljubavnih priklicuje okoliščine prisilne budnosti in celo prisilne treznosti. Njihov subjekt kot da že od prvih vrstic govori iz zmedenega stanja, v kakršnem se znajdemo ob nenadni prebuditvi – dobesedni ali preneseni:

Da si odšla in me pustila spati,
da sem vrata samo zaprl, nič
priznal in gledal tla, kam ona
grejo, te objemal, da te stiskam
k sebi, kamor to vodi, in zapuščam.

Hmeljakove pesmi so kratke, nenaslovljene, eliptične v izrazu, mestoma le pesemske vinjete ali skice; medsebojno se dobro dopolnjujejo in sodelujejo. Njegova zbirka zato deluje konceptualno popolnoma drugače kot Pandurjeva: namesto hipertrofije podob in izjav, ki se nizajo, skladajo in kombinirajo v pesmi, se pri Hmeljaku celota strukturira skozi prečiščene fragmente, ki ves svoj pomenski potencial ustvarijo le drug za drugim in drug z drugim. Dejstvo, da so v beograjskem prevodu pesmi natisnjene po dve-tri na stran (verjetno, da bi prihranili prostor, saj je bilo treba pustiti prostor tudi za izvirnike), bistveno prispeva k vtisu jedrnatosti in zgoščenosti, vendar verjetno odpira nove interpretativne možnosti, ki izhajajo iz tako povezanih delov.

Naslov Ljubavne ni mišljen subverzivno. Čeprav avtoironično poudarja stališče Hmeljakovega pesniškega subjekta, tj. njegova psevdo-trubadurska poza in nihanje na robu kiča (»O, Karlo. / Za Kristino poezija je / in zame brez nje / divja veter. Samo divja.«), kljub vsemu pa dobesedno označuje tematsko-motivni okvir teh pesmi: ljubezenska žalost, občutek praznine, osamljenosti in osame, potopitev v odsotnost želene osebe. Treba je omeniti, da je naslov zbirke tudi v izvirniku v hrvaškosrbščini, Ljubavne, kar v slovenofonem kontekstu zagotovo vnaša novo asociativnost in dodaja nov sloj slogovne zaznamovanosti (ta proces sproža razmislek o slogovnem naboju srbokroatizmov v slovenščini danes, in obratno; dodajmo, da je tudi naslov Pandurjevega prvenca Enerđimašina pseudosrbokroatizem, ki svojo bombastičnost dolguje izrecni uporabi črke đ!). Nemara ne bi bilo pretirano reči, da Hmeljak zapisuje neke vrste kancone, ki pa nujno ostajajo nepopolne, kancone v nastajanju. Gre za nenehno prizadevanje, da bi se ljubezenska pesem razlikovala od drugih literarnih in zunajliterarnih spodbud, da svoje bistvo obvladuje v trenutku, ko je najbolj dovzetna za literarizacijo. Ta trenutek nujno pride »v trenutku«, in s tem je enotna pesem mogoča le kot fragment; »Volijo in koljejo se v Sudanu, / tudi smrti trajajo, samo to, / kar imam občasno od tebe, / samo to v hipu mine«, piše avtor Ljubavnih. To pesem sicer lepo ponazarja učinkovitost Hmeljakovega minimalističnega postopka: volijo in koljejo – kot sinekdohi »civiliziranega« oz. »barbarskega« sveta – pesnik izenači kot dva nesmiselna postopka, enakovredno povezana s smrtmi, ki »trajajo«, kar je še ena neverjetna podoba – da bi smrti »v trajanju« pozneje postale kontrapunkt »nečemu«, kar se dogaja v intimnem mikrokozmosu subjekta, a se hkrati njemu in pesmi izmika.

Medtem ko se Pandurjev pesniški subjekt želi megalomansko razpršiti v množico identitet in vlog – v nekih sanjah denimo izrecno postane ženska, v drugih zamorec –, pa Hmeljakov na neki način išče stabiln(ejš)o identiteto. Lasten položaj želi opredeliti skozi odnos z drugo, odsotno osebo, ter tudi preko samonanašalnega preizpraševanja potenciala literarizacije takega odnosa; v tem smislu so Ljubavne tako kancone kot tudi knjiga o pisanju sodobne kancone. To tezo podpira dvostišje skoraj grouchomarxovskega ali lacanovskega nadiha, s katerim se zbirka zaključuje: »Nekaj od tebe hočem – / da mi ti poveš kaj.« Tako dramatičnega, neposrednega in golega naslavljanja drugega, v tonu, ki niha med ukazi in kletvami, si skoraj ne moremo zamisliti pri Pandurjevi poeziji – kot si je pri Hmeljaku težko zamišljati Pandurjevo kopičenje podob, motivov, asociacij in glasov.

Nekoliko banalno bi lahko rekli, da prihajajo slabosti teh dveh pesniških zbirk skoraj z nasprotnih koncev spektra. Pri Notranjih zadevah se pojavijo kot posledica hibridizacije: hipertrofija pesniškega subjekta, asociacij ter informacij, s katerimi obstreljuje, včasih celo požira posamezne pesmi in s tem frustrira svojo bralko, bralca; skratka, pesem se duši v lastnem gradbenem materialu. Pomanjkljivosti Ljubavnih pa izhajajo iz minimalističnega postopka, s katerim avtor »lušči« pesmi do te mere, da ni jasno, ali smemo še vedno govoriti o pesmi, ali pa gre le za iztrgane izjave ali fragmente. Vendar pa moram reči, da je vzporedno ali zaporedno branje teh dveh zbirk izjemno bralsko doživetje, saj se skoraj idealno dopolnjujeta. Kar je seveda učinek Pandurjeve in Hmeljakove poetike, nič manj pa tudi Antićevega in Mihaljevićevega prevajalskega truda in verjetno tudi uredniškega koncepta Knjižuljaka in načrtov Savića Ostojića.

 

Če poskušam na Notranje zadeve in Ljubavne pogledati v luči problematike, ki sem jo osvetlil uvodoma – dialektike »našega« ali »domačega« in tujega – je moj odgovor zelo preprost. Ob celovitem upoštevanju dejstva, da prihajata iz slovenskega jezikovnega prostora in s slovenskega literarnega polja, kot tudi dejstva, da obstajajo številne recepcijske ravni, se mi zdita Pandurjeva in Hmeljakova poezija tako hvaležni za umestitev na postjugoslovansko literarno polje, da niti ne terjata posebne analitične ali komparativistične drznosti. Notranje zadeve bi denimo lahko uvrstili v niz pesniških zbirk, ki v hrvaško-srbskem jezikovnem prostoru v zadnjih letih zavračajo kode »realne« literature in primat reprezentacije v pesmi, a so globoko »politične« na subtilnejši, konceptualni ravni – kot na primer opažena zbirka Kowloon Anje Marković. Ljubavne pa mi vzbujajo raznolike asociacije: s svojimi meditativnimi pasusi me spominjajo na poezijo Ivana Šamije, po metaforiki na poezijo Marka Pogačarja, še najbolj pa nemara, glede na minimalistično formo in vzdušje, na zbirko Između dvoje Bjanke Alajbegović. Če ob teh znotrajliterarnih vzporednicah in korespondencah upoštevamo še empirični položaj in paraliterarno delovanje Pandurja in Hmeljaka na literarnem polju, pa menim, da je njuni zbirki je zelo produktivno brati v post-jugoslovanskem kontekstu.

O avtorju. Dinko Kreho piše poezijo, kratko prozo, književno kritiko in esejistiko. Posveča se tudi delu v gledališču in prevajanju iz francoščine. Je avtor pesniških zbirk Ravno sa pokretne trake (2006), Zapažanja o anđelima (2009) in Simptomi (2019). Napisal je tudi radijsko igro Bezdrov: Zvižduk u noći (v soavtorstvu z Darijem Bevandom, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.