Kaj imajo skupnega riž z omako in pocestni šlatači

Recimo, da svet jemljem osebno. Ni mi gladko vseeno, kako in kje bomo (že to, da heterogene »nas« bašem v isto košaro, se mi zdi zgovorno) čez 20 ali 50 let, pa tudi, ali sploh še bomo. Veliko premišljujem o tem, kako se nekatere mikrostvari kotalijo rikverc … Se res, ali pa so zdaj samo bolj na pladnju, bolj na ogled? Mislim na res povsem mikrostvari, kot so pocestni šlatači.  

Dostikrat se sprašujem, ali je bil denimo prototipni modelček v gruči pajateljčkov, ki je nekoč pred Mercatorjem na Trubarjevi veleumno sklenil zagrabiti mojo punco za rit, sindrom neopatriarhata ali pač smrkavi osamelec, sestradan pozornosti. Za nameček sem sama prispevala k težavi, ko ga je ona nadrla in sem jo ustavila, ker me je bilo strah, da bi jo njegovi pajateljčki fizično poškodovali. 

Večkrat sem že v pogovoru prepričano zatrdila, da falabogu niti nimam slabih izkušenj z moškimi, pozneje pa, ko je naneslo na podobne pripetljaje, celo pri sebi izbrskala vsaj deset prilik, ko se je na primer kakšen mulo čutil poklicanega, da mi zapiči kazalec in sredinec med stegna in se mirno sprehodi naprej, kakopak ob gromkem krohotu spremljevalcev, ali pa se mi je ostareli plejboj z žganjekuhano sapo scedil za uho, medtem ko je precenil, da »si ne more pomagat« in je obvezan otipati, »ali sem feministka ali normalna punca«, čeprav niti približno nisem bila več punca, kaj šele normalna. In v vseh, prav vseh primerih sem bila preveč šokirana, da bi se odzvala z ustrezno dozo afirmativnosti. Samo umaknila sem se, s cmokom v grlu in vsa polna neopisljivega studa.  

Ne predstavljam si, kako grozotno je šele, če te s pozicije moči izda in zlorabi človek, ki ga poznaš in si mu, bog ne daj, zaupala. Mogoče zato, ker moje izkušnje s šlatači niso izjemno akutne oziroma niso pustile skrajno travmatičnih posledic, sem jih v pogovoru večkrat delila tudi s kakšnim moškim. Odziva sta – poleg, praviloma, dobrotljivega smeha – načeloma dva. »Kaj si no taka, saj se samo zezajo – tega pa ja ne moreš resno vzet.« Ta je še kar trapast, ampak v mnogih pogledih še zmeraj boljši od drugega: »Saj veš, kaj bi mu morala narest, ne? Jajca utrgat pa na vejo zavezat, tiča odrezat pa v usta zabit, bla bla bla, hohohoh, čvek čvek čvek itd.« Joj, ne, res mi ni padlo na pamet, a to se da?!          

Razlog, iz katerega se mi zdi pocestno šlatarjenje tako pritlehen napad, je ravno ta, da te ujame scela nepripravljeno in, še več, razen tega, da si praviloma žrtev predatorstva zaradi svojega spola, takšen napad nikoli ni povezan s seksualnostjo, temveč zmeraj z izkazovanjem moči. Zato je dodatno ponižujoče, da si v primeru, ko na šlatača odgovoriš z vsaj trohico ogorčenja ali, hahaha, agresije, dejansko na milost ali nemilost izpostavljena njegovi fizični moči. In kako naj bi kdo zaupal v to, da degenerik, ki si drzne šlatariti osebo, o kateri ne ve ničesar, ne bo zlorabil svoje fizične moči za to, da jo po tistem še razbije sredi ceste. Če se je že lotil.    

Še kar nerodno je pisati o podrobnostih tovrstnih pocestnih anekdot, ne da bi se ob tem počutila zagovedno, ker se sploh posvečam tako banalnim anomalijam, in to me spomni na obdobje faksa, ko sem na predavanju o postkolonialni francoščini ostrmela, ker se ponekod v Magrebu za posilstvo uporablja isti izraz kot za riž s paradižnikovo omako, pa ne zaradi barve ali česa podobno poetičnega, temveč zato, ker je na jedilniku vsak dan. Dejansko ne poznam ženske, ki nikoli ne bi imela izkušnje s šlatačem, in poznam jih celo par, ki so na cesti zaradi upora napadalcem pokasirale batine. Tako vsenavzoče je.    

Ne zdi se mi čudno, da marsikateri tip »vidi«, kaj bi morale storiti, in večkrat je pojasnjevanje, kako bi se naj lotile odprave takšnih minizlorab, celo dobronamerno. Vseeno pa razlaga, kako bi morala to odmisliti ali pa »bi ga morala obesit za jajca«, zveni približno tako, kot da je, če tega ni storila, sama kriva, da je fasala. 

Na splošno najraje vidim, kako se moški postavijo v krog in kritično ocenjujejo žensko, ki se je lotila sekat drva. Prisrčno. Eden mojih najljubših filmskih prizorov je v The Full Monty, ko se vrli kerlci, ker bi se radi priučili striptiza, lotijo študijskega ogleda filma Flashdance, da bi pobrali par koristnih gibov in seksi poz. Na začetku Jennifer Beals, ki dela na gradbišču, vari neko železnino, in nemudoma se oglasijo bodoči slačifantje, da tole pa že ni nobeno varjenje, da kaj pa ta baba misli, saj to ji vendar sploh ne bo držalo skupaj, amaterka ena. Ob modrovanju, »kaj bi mu morala narest«, je seveda poleg pomanjkanja introspekcije navzočih še precej žaljivih in ponižujočih komponent, ki so prej del problema kakor rešitve.  

Nočem postat moralistična mašina z zakrnelim humorjem, ampak ravno za osmi marec se mi je pripetila malenkost, ki me je pognala v neslutene razsežnosti repetitivnega centrifugiranja ene in iste misli. Sedela sem v restavraciji in čakala prijateljico, ko se je neki starček priglasil, češ da na »ženski praznik« nobena ne bi smela sedeti sama, zato da mi bo delal družbo. Samodejno sem se nasmehnila in odvrnila, da mi ni do njegove družbe in da vsak čas pričakujem prijateljico, na kar je odvrnil nekaj v slogu, da mi bo vseeno naredil to uslugo in prisedel, pa tudi dve ženski ne bi smeli biti sami na tak svečan dan. Medtem ko je že sedal, sem hotela skočiti iz kože in tuhtala, ali naj zaženem celo dramo, pa sem se prisilno zatrla in samo trmoglavo buljila v telefon. Niti pod razno mi ni pasalo, da se je nasral poleg mene in se hotel pomenkovati, ampak »maščevala« sem se raje nad seboj, kako simbolično. Prav zatajila sem se. Na dan žensk. Jaz, ki se nimam za kakšno rahločutno mimozo.

In če sem prej rekla, da svet jemljem osebno, potem moram jemati osebno tudi svoje potlačevanje. Nedopustno, da sem se z leti tako »utrdila«. V resnici nekoliko dvomim, da je kočljiva zagata pocestnih šlatačev danes količkaj pogostejša, kot je bila v času denimo moje pokojne babice. Menim, da je samo bolj vidna in, aleluja, bolj obsojana. Nihče več – vsaj to! – ne jemlje šlatanja kot kompliment.  

Kakor je nekoč potekal dialog s taisto babico, ko je rekla: »Ko sem bila jaz mlada, lezbijk ni bilo.« Grobna tišina, nakar se moja partnerka spomni, kako bi jo lahko izkopala iz nevednosti: »Ko ste bili vi mladi, ženske niso imele volilne pravice.« Ampak moja stara mama, ženska svojega časa, je na to izstrelila: »Kuga?! Saj je niti rabile niso!«