Literarna kritika v dobi človekovih pravic

Če želimo razjasniti položaj in stanje sodobne literarne kritike, moramo najprej razjasniti stanje in položaj, ki ju zaseda literatura danes. Pod pogojem, da se načeloma strinjamo, kaj literatura je, je očitno, da moramo pred odgovorom na prejšnje vprašanje razjasniti, kaj za nas pomeni »danes«. Natančne definicije tega »danes« seveda ni mogoče zares podati, že samo zaradi dejstva, da se »danes« dogaja zdaj in v njegovo zgodovinskost zato nimamo vpogleda. »Trenutno« je eden od pomenov besede »modo«, besede, iz katere delno izhajata izraza »moderno« in v nadaljevanju »postmoderno«, izraz, ki skupaj s »postideologijo« in »postresnico« predstavlja enega ključnih atributov, pripisanih prej omenjenemu »danes«. Toda kaj torej pomeni »post«?

Glede na splošno definicijo je postmoderno obdobje čas relativizacije okusa, fraze »anything goes« in konca velikih pripovedi (dediščina razsvetljenstva in tehnično-ekonomskega napredka), ki služijo epistemološkemu vmeščanju subjekta v zgodovino. Po Lyotardu je slaba plat postmodernizma kulturni eklekticizem, ki vodi v razpad jasnih meril vrednotenja, umetnik, galerist, kritik, kurator in gledalec pa se družno prepuščajo arbitrarnosti presojanja. Lyotard poudarja, da obstaja pri vsem tem še osnovni, a nevidni kriterij – denar. Literatura je v državah nekdanje Jugoslavije v absurdnem položaju ravno zaradi denarja. Povedano prizanesljiveje, od literature je težko živeti, zato se velika večina avtorjev ne odloči za pisateljski poklic. Kljub temu ali ravno zaradi tega se literarna besedila večinoma ne uspejo osredotočiti zgolj nase. Tako kot se pisatelji ne morejo odtrgati od materialnih, kulturno modnih in ideoloških pričakovanj preostalih pisateljev, ki naštete elemente vpisujejo v svoja besedila, se tudi kritiki ne morejo odtrgati od pričakovanj preostalih kritikov. Delijo enaka pričakovanja.

(Kritik Vladimir Arsenić je zapisal: »Moj bog, ali ne opazimo, da se bralstvo iz leta v leto zmanjšuje in da pišemo drug za drugega? To je deloma posledica dejstva, da bralstvu govorimo tisto, kar hoče in/ali pričakuje, da bo slišalo. Literatura bi danes morala zanemariti občinstvo in prepustiti skrb za prejemnika drugim oblikam pripovedne umetnosti, kot so film, videoigre ali televizija, kjer pričakujemo donosnost svoje naložbe in/ali dobiček. Literatura naj poskrbi, da se bo vrnila k svojim standardom, tistim, ki se ne ozirajo na številčnost občinstva.«)

V zgodbi postjugoslovanske literature so vsi glede nečesa zaskrbljeni, malo pa je takih, ki jih skrbi samo besedilo, vključno s kritiki. Literarno kritištvo, tisto, ki se resnično ukvarja s samim besedilom, pozna samo eno ideologijo, ideologijo teksta. Seveda je kritik, ki je vpet v kulturne procese, pod vplivom številnih diskurzivnih praks. Če pa kritik deluje z določene ideološke pozicije in besedila ocenjuje izključno po strogem parametru ideoloških sklepov, ki jih prenašajo funkcije besedila (pripovedovalec, liki, lirski subjekt), potem ne deluje s pozicije literarnega kritika, pač pa s položaja politologa. Če citiram Tomislava Brleka: »Ravno zato, ker je s stališča politologije vse politika, se pravi, da je pojem razumljiv le, če upoštevamo njegove politične vzorce in posledice, mora enako veljati tudi za študij literature, je torej treba vsak pojem interpretirati glede na vpliv, ki ga ima lahko na literaturo. Vsakdo, ki je kdaj poskušal kaj napisati, se zaveda, kako ključen je odnos do jezika.«

Odnos do jezika ali »nedvomna preusmeritev hermenevtičnega zanimanja s tematsko-motivne na formalno raven« je v središču branja in pisanja, in natanko to, kar danes redno ostane neopaženo. Osredotočenost kritike, vsaj pisne kritike, objavljene v tako imenovanih levih in liberalnih medijih, je pogosto zreducirana na iskanje ideoloških matric, ki se rade poimenujejo za subverzivne in ki bi morale, vsaj v teoriji, spodbijati prevladujoči diskurz s prikazovanjem boljšega jutri, ki bo sledil po (literarni) revoluciji, tisti, ki bo končno osvobodila delavce, temnopolte, manjšine, geje in ki ji bo sledil srečen konec zgodovine. Namesto širokega, na splošno rečeno neomejenega spektra semantičnih in skladenjskih operacij, ki ponujajo možnost (bolj ali manj napačnih) branj, interpretacij in ocen, ideološka kritika besedilo prepušča interpretaciji nosilca določenih (seveda naših) ideoloških vrednot (ali po drugi strani besedilo izvrže zaradi njihovega pomanjkanja). Mirnes Sokolović, ki tovrstno kritiko imenuje poststrukturalistična, opaža, da »daje velik poudarek besedam, kot so moralna obnova, družbena in kulturna obnova, moralna preobrazba družbe, previdno zavzemanje za civilizacijsko politično in družbeno ureditev. /…/ Težava pri teh najbolj človeških nalogah /…/ je v tem, da pogosto ustvarijo napačen vtis o literarnem delu kot spektaklu, nekorektnem, nenatančnem spektaklu, ki ga zabrišejo nejasne predstave. /…/ Poststrukturalistična kritika /…/ najpogosteje kritizira avtorje zaradi tega, česar niso storili.« (Poudaril I. T.)

Takšna branja običajno napovedujejo najpomembnejši element, ki se navezuje na samo naravo literature. Kultni esej Virginie Woolf A Room of One’s Own prinaša besedilo, ki izraža »jezo« ali »osebno trpljenje« v navezavi na zunajliterarno stvarnost in ki govori v napadalnih ali obrambnih tonih, kar neizogibno škodi pisateljevi celovitosti, ki »nima nič z moralno integriteto osebe, ki pravočasno plača svoje račune«. Kot Brlek opazi v pisanju o Woolf: »Zanjo so dela Jane Austen in Emily Brontë ključni dosežek v boju za pravice žensk do pisanja natančno zato, ker ne zagovarjajo feminističnih stališč, ampak so zapisana, kot da te pravice že obstajajo, napisana, da so ženske sposobne ‘neupoštevati očitke, obrekovanja in obljubljene nagrade’, skratka spodkopavati konvencije vladajočega diskurza, ne z neposrednim soočenjem, ki samo potrjuje omenjeni diskurz, ampak z ustvarjanjem besedila z uporabo različnega sistema konvencij, pri čemer s tem potrjujejo, da je ‘literatura odprta za vse’«.

(Miklavž Komelj je posvetil odličen esej ravno »spodkopavanju vladajočega diskurza«. V njem avtor interpretira Brechtovo pesem Za nami rojenim (An die Nachgeborenen), tj. vrstice: »Kakšni so ti časi, ko / je govoriti o drevesih skoraj zločin / ker pomeni molk o toliko grozotah?« Komelj razlaga, da se pomen dreves razkriva v problematizaciji njihove pomembnosti, kar je točno to, o čemer smo govorili zgoraj, zavest o vladajočem diskurzu, ki omogoča subverzivno pisanje, olajša »uporabo drugačnega sistema konvencij«.)

Glede na to, da imamo opravka predvsem z levo nagnjeno kritiko, je treba poudariti še dva pomembna ideološka in poetična pojava: 1.) besedila, ki so ideološko »napačna« in 2.) besedila, ki ne zasedajo ne levega ne desnega stališča, vendar njihova ideologija kljub temu zavzema pomemben del tako na ravni vsebine kot tudi diskurza (tukaj bi rad poudaril, da so takšna besedila izjemno redka).

Prvi pojav je odlično analiziral Haris Imamović v svojem tekstu o romanu Vladimirja Kecmanovića Top je bil vrel (Top je bio vreo). Kecmanović je napisal zgodbo o obleganju Sarajeva z vidika srbskega fanta, ki so mu ubili starše in ki mora v obleganem mestu preživeti predvsem po zaslugi sosednjih Bošnjakov. Ko se mu bošnjaški sosed po smrti lastnega sina odpove, mladi protagonist pobegne iz mesta, prispe na srbsko stran in s topom ustreli proti mestu. Kecmanovićev roman, ki v Imamovićevi interpretaciji relativizira zgodovinski zločin, nikoli ne bi moglel biti literarno uspešen, ker je vsak fašizem jezikovna karikatura in diskurzivna trivializacija. Kecmanović ni napisal romana o trpljenju Srbov v Sarajevu, napisal je roman, v katerem je skozi lik protagonista trivializiral žrtve na drugi strani in legitimiral skrajno nacionalistično politiko. Tega po avtorjevem mnenju na formalni ravni besedila ni mogoče zaznati: »Ideološke fraze niso problem samo zato, ker so ideološke, ampak ker besedne zveze, v umetniškem delu napisane brez ironične distance, to isto umetniško delo vedno napravijo neumetniško. Takšno delo torej ni zgolj slabo samo zato, ker je polno fraz, ampak ravno zaradi tega.«

Kar se tiče drugega pojma, uporabimo primer Aljoše Antunaca, manj znanega hrvaškega avtorja, čigar opus obsega le tri romane (Poslije zabave – Po zabavi, Neka vrsta ljubavi – Neka vrsta ljubezni in Tamo gore, iznad, tamo su šine – Tam zgoraj, na vrhu, tam so tirnice). Po obliki in vsebini so si romani zelo podobni, zato jih je za namene tega članka mogoče obravnavati kot eno besedilo. Glavni junak Antunačevih romanov je vojni veteran in narkoman, ki je po vojnih travmah brutalno soočen z resničnostjo hrvaške tranzicije. Romani so napisani razdrobljeno, ne da bi siže vidno oblikovali v koherentno zgodbo, so leksikalno zelo raznoliki (od žargona uporabnikov drog in mestnega slenga do narečja) in skladenjsko izjemno zapleteni (številna prekrivanja glasov pripovedovalca in likov, zapleteni stavki, podobni Proustovim). Antunačevo pisanje je skratka oblikovno zapleteno in težko berljivo, tematsko izjemno brutalno (spomini na vojno nasilje, samopoškodovanje, zdravljenje v psihiatričnih ustanovah …) in ideološko izredno razdelano. Osnovni ideološki položaj Antunačevega protagonista Olega lahko povzamemo takole: »Vse je prekleto isto. Če si na dnu … zakaj bi imel razumevanje za … trpljenje črnih poslovnežev (nekaj, kar je bilo na televiziji, se mu je povrnilo, res mu je šlo na živce) … za albino geje, manjšine, Srbe (spet televizija) … in kako to, da te poimenujejo naci, ko je tvoje sovraštvo popolno in namenjeno čisto vsemu, kar se vrti okrog in, no, dihaš … pokaži mi mojo stran in mojo vero, pederski član tega ali onega odbora … nimam koga ljubiti in nimam razloga za to.«

Katarina Peović Vuković poudarja, da ideološki položaj Antunačevega pripovedovalca in protagonista ni politično korekten. Olegov glas, ki izvira iz habitata mladega vojnega veterana/odvisnika ter njegovega srečanja s povojno hrvaško resničnostjo, vztraja pri netolernatnosti. S tega vidika je toleranca »oblika institucionalne prisile, ki je potrebna za zagotovitev civilizacijskega prehoda in ohranjanje neoliberalne hegemonske matrice brez prevpraševanja. Odnos do manjšin velja za problem, ko izničuje ekonomski in družbeni red. Tako je razdraženost tistih, ki se na takšno strpnost odzovejo s sovraštvom, v resnici smiseln odgovor na dejstvo, da je deprivilegiranost posledica razrednih in ekonomskih razlik.«

Odveč je poudariti, da so dela Aljoše Antunaca v hrvaškem literarnem svetu ostala večinoma neopažena.

Da zaključimo, literarna kritika naj se ukvarja s svojim predmetom, torej literaturo, ki pa ne more prevzeti funkcije ideologije, politike, države, človekovih pravic itd. Če se literarna kritika ukvarja izključno s tistim, kar naj bi bilo v besedilu na tematsko-motivni ravni ideološkega, potem preneha biti literarna kritika in postane nekaj drugega. Če kritik svoje ideološke interese preslikava v literarna besedila, potem paradoksalno izniči svoj predmet preučevanja tako, da ga spremeni v nekaj drugega. S tega vidika postane premikanje na ravni politične borbe, če to razumemo kot upor proti vladajočemu diskurzu, dejansko korak nazaj. Pisanje o drevesih v času, ko gre skoraj za zločin, ne pomeni ignoriranja politične resničnosti, ampak ravno nasprotno, zavračanje spreminjanja poetike v vulgarno politizacijo vsakdanjega življenja. To velja tudi v primeru, ko se besedilo izrecno ukvarja z ideologijo, ko ideologija poganja motivacijo likov, ko poganja zgodbo in ko se besedilo na formalni ravni upre normativnim pesniškim konvencijam, tako da zavrne lastne ideološke trenutke, ki jih poustvarja po svojih oblikah. Vse z namenom, da znova v celoti opozorimo na besedilo in besedilo samo.

Čas je, da se znebimo iluzij emancipacijskega pragma-političnega potenciala literature in poskušamo na novo odkriti njen resnični politični potencial, ki ga skriva v iznakaženi obliki in norosti jezika, ki se rojeva z vsakim novim branjem. Da lahko oceni, interpretira, analizira in končno arhivira svoje bistvo, mora literarna kritika namesto opisovanja začeti znova brati. Besedilo mora začeti gledati z ozirom na njegova notranja pravila, na lepoto, rojeno izključno v virtualnem prostoru svobode. Prostora za branje besedila ne more določiti država ali nacionalna politika. Toda hkrati tega ne more določiti boj za človekove pravice, ker to vodi v paradoks LGBT aktivista, ki misli, da je Georg Soros njegov prijatelj in zaveznik, hkrati pa ne opazi novega Antunaca.

Citirana dela

Antunac, Aljoša, Poslije zabave, Konzor, Zagreb, 2007

Arsenić, Vladimir, Zbirka trulog lišća, www.booksa.hr, 2015. (27. 8. 2019)

Brecht, Bertold, To Those Born Later, https://eportfolios.macaulay.cuny.edu, 1940. (27. 9. 2019)

Brlek, Tomislav, Lekcije. Studije o modernoj književnosti, Školska knjiga, Zagreb, 2015.

Imamović, Haris, Topovska logika, www.e-novine.com, 2014. (27. 8. 2019)

Komelj, Miklavž, Političnost poezije, www.prolleter.me, 2017. (27.08.2019)

Lyotard, Jean-Francois, Postmoderna protumačena djeci, August Cesarec, Zagreb, 1990.

Peović Vuković, Katarina, »Mržnja? Ja bih umro za nju.« (str. 121 – 140), v: A. Antunac, Tamo gore, iznad, tamo su šine, Sandorf, Zagreb, 2011.

Sokolović, Mirnes, »Sloboda na margini: proskripcija i deskripcija u akademskoj i novinskoj kritici,« (str. 69 – 92), v: Opasno čitanje: pojmovnik književne kritike, ur. Ostojić i Buljević, Kulturtreger i Kurziv, Zagreb, 2018.

Woolf, Virginia, Vlastita soba, prev. Iva Grgić, Centar za ženske studije, Zagreb, 2003.