S poti s Petrom Kolškom

Bilo je v drugem letniku najine slovenistike in svetovne (kot se je še takrat reklo), ko sva se s Petrom namenila na štoparski giro po zahodni Evropi: nahrbtnik, spalna vreča in komaj kaj študentskega drobiža. Sam sem ga večino sestavil iz iztržka za prodanega spačka, ki mi ga je sicer oče namenil za študentsko »odpravnino«. O dogajanju mi je ostalo nekaj spominskih zapisov, ki se jih vse do danes nisem uspel (najbrž nisem želel) otresti. To je – zavreči jih. Zdaj jih zlagam v zapisano formo. Pač v Alešovčevi maniri: tako smo se likali.

Komaj sva prestopila slovensko-italijansko mejo in se soočila z »drugo« Evropo, ki je bila produkt naše takratne šolniške vzgoje, je Peter naravnal najino »popotovanje« z izjavo, ker sva bila blizu Devina: Rilke je zagotovo največji pesnik na svetu. Komaj kaj sem vedel o njem, o Rilkeju, pač kar mi je ostalo iz takratne gimnazijske omike (rojen, obdobje, kakšen naslov zbirke, umrl), sploh pa sem bil prepričan, da sem se na poti skozi Sežano že tako srečal z mojstrstvom pesniške besede. Pa še najin profesor na primerjalni je pred komaj kakšnim letom izdal skoraj vso pesniško bero velikega Kosovela. Nobene nisem črhnil o tej svoji »omikanosti«. Danes sem prepričan, da je Peter gotovo že takrat med svojo izjavo z notranjim očmi prebiral katero izmed elegij (znal na izust) ali pa Panterja, morebiti je bil že takrat dozorel za Rilkejevo Otroštvo.

Najin prvi štop v tujini je bil tovornjakar, ki je znal samo italijansko, nama pa niso pomagale ne materinščina, ne češčina, ne francoščina, ne nemščina in ne angleščina. Zoprno, saj voznik pobere štoparja predvsem z namenom, da si s pogovorom krajša čas. Zastavila sva vprašanje o ragacih, imel je štiri, vsakega posebej je poimenoval, s prsti odmeril njegovo starost. Zmogli smo še kakšno drobnarijo, nazadnje pa nam je ostala samo še zmagovalka San Rema 1970 Chi non lavora non fa l’amore …, ki jo je prepeval Adriano Celentano. Bog ve, kolikokrat smo ponovili uvodna dva verza: Chi non lavora non fa l’amore, questo mi ha detto ieri mia moglie. Najin prevoznik je veselo rjul skupaj z nama: bili smo kot pokvarjena vinilka, na kateri gramofonska igla ne more zdrseti naprej, da bi prebrala naslednjo skladbo. Bil sem navdušen, a ne zaradi pesmi, pač pa … najin šofer je držal noge na armaturki, z enim prstom leve roke pazil na volan, z drugo roko pa dirigiral. Hitrost je vzdrževal s predhodnikom kasnejšega retarderja – opeka na pedalu za plin. Proti Genovi smo drveli po moji prvi avtocesti in na način, ko je tehnična rešitev začela osvobajati človeka od dela.

V Franciji se spomnim Nice: ni veliko manjkalo, da jih nisva skupila z nožem, ker sva se naivno ujela v past, ki so nama jo nastavili. S svetovne pač (tako se je takrat še reklo študijski smeri), naivca. A sva očitno žela v zgodovini preizkušeno: kdor poje, slabo ne misli. In se – izvlekla. Cela.

A obstajajo tudi prijetnejše popotne zgode. Po navsezgodnjem bujenju, ko so nas s plaže dobesedno odplaknili s curki vode iz gasilskih cevi in nas dobesedno zalivali ujete v spalke, se je dopoldan začel zahodnoevropsko segregacijsko. Dolga plaža je bila počez presekana z ograjo in delila svet na dvoje. V enem delu je sredi peščene dobesedno prostranosti v senci sončnika samevala stara stara dama, ki ji je dan delal znosnejši osebni natakar. Na drugi strani ograje je bil nekajkrat manjši kos sicer tudi peščene plaže, a gneča na njej je bila takšna, de je bilo komaj dovolj prostora za posedanje, ležeče pretegovanje pa je bila le pobožna želja. Tu smo bili sami mladi, občestvo z vsega sveta, zakajeni in od alkohola zadeti, med nami pa lepotičke, ki so prakticirale toplessness, to je gologrudnost. V Jugi tega še ni bilo – vsaj ne na javnih prostorih (se je pa, hvala bogu, kmalu razpaslo). Tu pa so se dajale soncu in očem na pašo porjavele, čvrste, drobne, mile, poželenja vredne dekliške prsi z rjavimi gumbki na svojih vršičkih. In je Peter pokomentiral: Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči. Nobenega umnega razloga nisem imel, da bi se s čimerkoli v tej izjavi ne strinjal.

Pod nobenim pogojem nisva smela preskočiti mesta »zlatih palm«. To je bilo za Petra (ob ljubljanski kinoteki) eno izmed dveh svetih mest: seveda se je bilo treba s podplati dotakniti sveta pred festivalsko dvorano, po katerem so vsako leto podrsavale filmske zvezde. Iz Cannesa sva štopala, to je – si obetala prevoz, skoraj 48 ur: namerno sem se izognil zapisu dva dni, ker je med doživljanjem časa v urah ali dnevih bistvena razlika. Nič ni pomagalo, če sva prst dvigala vsak zase, tudi ne, če je bila z nama kakšna štoparka, ki sva jo povabila v pomoč: vsaka naju je kmalu pustila ne cedilu, saj je obupala, ko pa je bila sama le kakšen meter od naju, je trajalo komaj kaj časa, še prsta ji ni bilo treba dvigniti, pa se je že odpeljala proti etapnemu cilju. Končno sva izvedela, da je najina prevozniška suša posledica strašljivega uboja, ki se je pred dvema dnevoma zgodil nesrečnemu dobrotniku, ki ga je pokončal štopar. Zato se je vzpostavil začasen nov avtoštoparski režim: ženske naprej, moški stop.

Končno pa le – Avignon. Rima še do danes nisem videl, papeško drugo prestolnico pač. Od tam je šlo trdo (to je počasi) do Dijona. Potem nič več. Petru se je začelo hudo muditi, a mi ni dal nobenega namiga, naj ga pobaram po razlogih. V Ljubljani sva se dogovorila, da se greva potepat in da je to najin edini cilj. Četudi bova uspela v štirinajstih dneh spraviti pod noge oziroma kolesa le pot do Štivana oziroma do izliva Timave v morje, kjer je lepa Vida plenice prala in je v njej od hrepenenja skoprnela mati in žena. Skratka – imela sva plan, obveznosti ne.

V Pariz sva prispela z vlakom in dva dni sva se držala ob Seni, pa pri Eifflovem stolpu, blizu Louvra, pa pri Slavoloku zmage, na Elizejskih poljanah, pešačila po Bulevarju Saint-Michel. In sva se srečala še z enim zahodnim obrazom, zdaj francoskim. Bil je topel večer, v enem izmed restavracijskih vrtov ob pločniku sva si privoščila prigrizek, bolj zaradi razgleda nad frfotavimi krili pod v širok dekolte odpetimi igrivimi bluzicami in sanjarijami o tistem pod lahnimi oblekicami Parižank, kot zaradi lakote. Pri sosednji mizi je večerjala francoska družina: mati, otroka, oče. Po pločniku so med pasanti tu in tam pohiteli tudi prodajalci spominkov – črnci, kdo pa drug. In je kdaj kateri izmed njih izrabil odsotnost natakarjev in stopil do katere izmed miz ter ponudil na ogled svojo robo. Tako enkrat tudi pri najini sosednji mizi. Vsi štirje jedci so nemo buljili v svoje krožnike in si dali opraviti s hrano, oče pa je, potem ko je pospravil grižljaj, ne da bi spremenil položaj glave, ostro zažvižgal. To je bil alarm: iz restavracije sta se pognala dva natakarja, od mize in med sprehajalce pa lastnik spominkarij. In sva komentirala videno: gospodar je z istim žvižgom ukazoval vsem – če je bil črni podoba potuhnjene mačke, sta bila bela pozvana kot psa čuvaja. A to – z žvižgom – smeš in zmoreš samo, če poseduješ denar. Tako Peter. Ni se nama ravno stožilo po socializmu, pa vendar …

Dva dni sva vsake toliko privandrala nazaj na plató pred Notre-Dame, zdaj lahko uporabim dvojino, zakaj Peter mi je končno izdal skrivnost: obljubljal je prihod Brine Š., kasneje enkrat s priimkom na S, še kasneje z novim na M. Namreč, s P. sta bila dogovorjena, da se tam srečamo, no, da se srečata v torek ali sredo med drugo in osmo popoldansko uro. Midva sva očitno patruljirala več, kot bi bilo potrebno: tako pač je, ko je srce močnejše od pameti. V tej vojni je bil brez moči tudi Peter. Nič se ni zgodilo – no, dogajalo se je, samo srečali se nismo.

Najino potepanje je bilo bolj kombinacija avto-vlak kot celovito avtoštoparsko dejanje: tako, kot sva se iz Dijona do Pariza pripeljala z vlakom, sva enako opravila tudi z zadnjo etapo najinih evropskih razgledovanj – iz Züricha do Ljubljane. Z vozovnico so naju »častili« moji sorodniki, pri katerih sva se v največjem švicarskem mestu uspela pošteno umiti, najesti in začela vleči črto pod opravljeno potjo. Ne spominjam se več, ali sva po prehodu avstrijsko-jugoslovanske meje vzvratno recitirala Župančičevo Dumo: zagotovo pa je oboje imelo svojo težo – tujina in vrnitev domov.

Ko smo se oktobra našli pred faksom, je B. priložila komentar: ko je ubirala pot in hitela, da ja ne bi zamudila na etapo kasneje enkrat prepoznanega Navadnega razmerja, ji je ustavil voznik v prestižnem avtomobilu, ki jo je povabil domov, potem pa jo je z zasebnim letalom popeljal nad Pariz. Na dogovorjeni julijski torek da je bila na kraju predvidenega srečanja, samo da midva nisva gledala v pravo smer. Letela je nad Notre-Dame, nad nama, na plató pred najbrž najbolj oblegano cerkvijo na svetu pa ji res ni uspelo sestopiti. A v duhu da je bila tam. Z nama. No, z njim, s Petrom. Čez kakšen dan je prišla še v živo preverit, kako sva vztrajna, ali še čakava, a našla naju ni …