V Puškinovem jeziku
Pankrt pri ruski tašči (3)
Andrej Hočevar
Uljanovsk, ki je postal Unescovo mesto literature istega leta kot Ljubljana (2015), se lahko pohvali z literarno tradicijo, tako ali drugače povezano z velikani ruske literarne zgodovine, kot so denimo Gončarov, Jazikov, Karamzin ali Puškin. Predvsem zadnjemu, čigar povezava z mestom je od omenjenih še najbolj obrobna, se je v Rusiji pač nemogoče izogniti. Tako je bil prvi literarni dogodek, ki sem ga bil tukaj deležen, v sklopu vseruskega praznovanja posvečen prav njemu. Sredi vročega dneva se je nekaj literarnih zanesenjakov, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok, zbralo v enem mestnih parkov pred Karamzinovim spomenikom. Med peščico nastopajočih smo bili tudi neki najstnik, pesnik in novinar Sergej Gogin in midva s kolegico, ki sicer ni hotela brati svoje poezije, ampak samo prevode. Da sta vzneseno branje in hagiografija svoje ali obče literarne zgodovine v Rusiji nekaj običajnega, sem že vedel. Tukaj namreč velja, kot je bilo slišati tudi tistega dne, da govoriti rusko pomeni govoriti v Puškinovem jeziku. »Puškin,« je rekla moderatorka, »je naše sonce.« To sicer potrjuje (neruske) stereotipe o njegovi pomembnosti, vendar pove bolj malo o konkretnih lokalnih razmerjih.
Sergej, ki odlično govori angleško in piše tudi kritične kulturne reportaže, je prebral pesem, ki jo je uvedel prav citat iz Puškina. Vprašal sem ga, ali je to pričakovano in ali v Rusiji ni mogoče ustvarjati drugače kot pod pritiskom nedosegljivega obzorja patriarhalne literarne tradicije, vendar se mu ni zdelo, da bi to bil problem. »Večja težava je v tem, da veliko pesnikov, predvsem mladih, nima dovolj dobrega občutka za poezijo. Preprosto ne vedo,« je rekel, »kaj je dobro in kaj slabo, zato se po krivem vzporejajo z največjimi. Ne samo, da tisti najstnik ne bi smel javno brati svoje poezije, tudi je ne bi smel brati vzporedno s klasiki.« Ko govoriva o lokalni sceni – »Kdo so vsi ti ›mladi pesniki‹? Zakaj jih nikoli ne vidimo?« –, Sergej pogreša predvsem več izobraževanja in povezovanja, ki bi spodbudila samokritičnost in dvignila razumevanje literature na višjo rezino. V času svojega bivanja tukaj sem vsaj dvakrat slišal, da je umetnik, ki ni uspel v Moskvi, faliran umetnik oz. da tisti, ki jim uspe, tako ali tako pobegnejo v tujino, zaradi česar je lokalna scena še dodatno opustošena, kar je ne nazadnje udarec tudi za lokalno samoupravo.
Leta 2018 je v Rusiji potekalo javno glasovanje za preimenovanje letališč po zgodovinskih osebnostih. Šeremetjevo, glavno med tremi letališči v Moskvi, po novem tako nosi tudi Puškinovo ime, in sicer od 5. 6. 2019, s čimer so obeležili 220-letnico pesnikovega rojstva. Takšno shizofreno poimenovanje ni v Rusiji nič čudnega: Šeremetjevo, poimenovano po A. S. Puškinu. V Uljanovsku, ki je marsikje naveden tudi s starim imenom Simbirsk, je seveda tudi Leninova ulica, a na tabli piše še, da je bila nekoč imenovana Moskovska. Po uradnih izjavah je iniciativa »Velika imena Rusije«, kot se je imenovala, menda uspela v javnosti zanetiti novo iskro zanimanja za lastno zgodovino, njen namen pa je bil odkrito patriotski: okrepiti narodno zavest in zagotoviti, da bodo vsi, ki pridejo v stik z ruskimi tlemi in ruskim zrakom, prišli tudi v stik z ruskimi geniji, torej z nesporno veličino ruskega naroda, ki je obenem nespregledljiva in vedno znova na tapeti.
Zdaj stevardesa ob pristanku v Moskvi res omeni Puškina, »našega vélikega pesnika,« vendar ostaja priložnost, da bi dodala še poziv k temu, naj ga tudi beremo, seveda neizkoriščena. Kajti kultura je v nekem smislu nedotakljiva – ne gre toliko za njeno mesto na piedestalu kot za to, da ostaja nekje na varni distanci, da se nikogar zares ne tiče, saj jo je za takšne priložnosti sicer dobro imeti, obenem pa z njo ni treba občevati, kaj šele, da bi zanjo skrbeli z aktivno udeležbo ali davkoplačevalskim denarjem. Številne javne osebnosti – med njimi tudi pisatelji in uredniki literarnih revij – so za spletno stran iniciative podale izjave, v katerih v nekaj variacijah zagreto zagovarjajo tako rekoč eno in isto sveto resnico, ki od nikogar ne zahteva, da se do nje tako ali drugače opredeli.
Menda je nekaj nezadovoljstva povzročilo, da ni bilo sprejeto ime nekega lokalnega rockovskega glasbenika, podobno kot neki most, ki povezuje Slovaško in Avstrijo, pred nekaj leti kljub spletnim peticijam k sreči ni bil poimenovan po Chucku Norrisu … Po drugi strani pa so bile med novimi uradnimi imeni 46 letališč izglasovane samo tri ženske: vladarice Olga Kijevska, Katarina Velika in Elizabeta Ruska. Zanimivo je tudi, da je bilo nekaj imen iz glasovanja izvzetih – zaradi zapletenega odnosa do lastne zgodovine bržkone ne preseneča, da sta bila med njimi tudi Lenin in Stalin. Tudi tukaj, v Uljanovsku, so se menda že pojavljale iniciative za ponovno preimenovanje v staro ime, torej izključno Simbirsk. Kolikor sem izvedel od svojih sogovornikov, so številni do tega neopredeljeni oz. se jim zdi nepotrebno, medtem ko so razlogi za preimenovanje spet patriotski, tako kot so bili tudi pred skoraj stotimi leti, ko je bilo sprejeto novo ime, in to prav po Leninu, ki se je tukaj rodil. V sovjetskih časih je bila tudi Samara – mesto ob Volgi, ki je pred kratkim gostilo svetovno prvenstvo v nogometu – preimenovana v Kujbišev, nakar je v času destalinizacije spet privzela izvorno ime. Zgodovina se ponavlja in potrjuje skozi spremembe, izvirajoče iz na videz nasprotujočih si idej, ki se vzajemno izničujejo.
Na dan sv. Trojice je v bližini cerkve posebej živahno: na igrišču polno otrok, v bližini praznična folklora in vojska.
»Po mojem ›kulturni‹ pomp okoli Puškina, ki vztraja iz desetletja v desetletje, prej ko slej izvira iz inercije dojemanja, poklona tradiciji,« mi je razložil Aleksander Rassadin, strokovnjak za rusko literaturo 19. stoletja in asistent na tukajšnji univerzi. »Puškin je bil v sovjetskih časih neoskrunljiv in povišan tako rekoč v svetnika. Kar je seveda daleč od resnice. Posvetna kanonizacija je posledično privedla do poenostavljanj tako glede njegovega življenja kot tudi dela. Seveda je takšno okrepenelo mnenje bolj značilno za staro in srednjo generacijo, ki ju je izobrazila in obenem pokvarila sovjetska šola. A takšno mnenje je dobro znano tudi današnjim otrokom, saj se je v šolah le malo spremenilo.« Po Aleksandrovem mnenju je popularna recepcija Puškinovega dela precej enostranska, osredotočena na nekaj ponarodelih pesmic, medtem ko je splošno bralstvo »povsem nedojemljivo za mnogoplastne stilistične kompleksnosti denimo Jevgenija Onjegina.« Kar pravi za Puškina, nedvomno velja za večino resne literature: da ni namenjena otrokom, ki pa so pogosto edini, ki jo – pod prisilo šolskega kurikuluma – sploh prebirajo.
Rassadin glede lastne umeščenosti v tradicijo pravi, da »se nekateri ruski avtorji sicer zavedajo pomena konteksta, vendar pa ga v svoje delo vpeljujejo na mehanski, neorganski način, tako da denimo slepo kopirajo tehnike ne nujno najboljših postmodernističnih tekstov evropskih avtorjev. Drugi prav tako slepo posnemajo estetiko realizma, zreducirano na banalni naturalizem, na ceneno in primitivno pisavo.« Rassadin imen raje ne bi navajal. Glede vzrokov za takšno stanje se nenadoma vsi strinjamo, da gre za pomanjkljivo literarno kulturo v širšem smislu: »Težava ni v tem, da nekateri sodobni ruski pesniki sledijo starim oblikam, temveč v tem, da sodobni ruski avtorji niso kaj posebej izobraženi in načitani, naslavljajo pa priložnostnega in nezahtevnega bralca. Bralca pravzaprav niti ne vidijo, a bralec obstaja in njegove zahteve so zelo visoke. Razmere so še posebej neugodne v literaturi iz provinc, kjer se zaradi odsotnosti resnih založb in odsotnosti resne kritike vsakdo paca v lastnem soku, pri čemer računa vsaj na vsesplošno sprejetost, v najboljšem primeru pa nesmrtnost.«
Ambicija se tako iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, kot je denimo narodotvornost, in to po navadi na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum za samokritično soočenje z možnostjo neuspeha.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.