Memento mori

V začetku oktobra bo minilo eno leto, odkar je umrl moj oče. Četudi naj bi bil najtežji del procesa žalovanja že za mano, besede »umrl« nisem zapisala brez obotavljanja. Roka je nekaj časa neodločno visela nad tipkovnico; iskala sem primernejši izraz – se je poslovil, odšel? Ko bi vsaj, ampak nikamor ni odšel, če bi, bi se do zdaj že zdavnaj vrnil. Ker se nisem domislila manj neprijazne sopomenke, sem slednjič s cmokom v grlu postavila piko uvodnemu stavku. »Umreti« je grob glagol, ker implicira končnost, nepovratnost; to pa je koncept, ki ga ljudje ne glede na vse, kar smo prebrali ali slišali o smrti, ne moremo zares zapopasti, dokler z minljivostjo nismo soočeni neposredno. Končnost pomeni, da oseba nikoli več ne bo odklenila vrat stanovanja, se nam najavila na kavi, nas poklicala, nam voščila ob rojstnem dnevu ali novem letu. Ne bo kot stari prijatelj, ki ga srečamo po desetih letih ali ljubimec, od katerega bežimo, a potihem upamo, da bo čez čas ponovno prišel v naše življenje. Kot pravi María, lik Javierja Maríasa v romanu Zaljubljenosti: »A že od spočetka – od trenutka, ko nam umrejo – vemo, da jih ne smemo več vštevati, niti za najmanjšo malenkost, za vsakdanji klic ali nesmiselno vprašanje, za nič. Nič je nič. V resnici je to nekaj nedoumljivega, saj pomeni gotovost, to pa je skregano z našo naravo. /…/ Ne vem, kako to prenesemo niti kako si opomoremo.«

Poleg tega, da ne moremo razumeti, da je človek, ki je bil integralen del našega vsakdana, naenkrat prenehal obstajati, smo ob smrti bližnjega neizbežno soočeni tudi z lastno smrtnostjo. V mojem primeru na toliko brutalnejši način: oče je umrl v 55. letu, zdrav, poln življenskega elana in prihodnjih načrtov. Rad je kolesaril, hodil v naravo, na morje; za vikend, ki je bil pred njim, naj bi naju s sestro peljal v toplice. A srce mu je odpovedalo, ko se je na sončen jesenski popoldan v domači dnevni sobi pripravljal na tečaj tai chi-ja, ki se ga je vsak teden tako veselil. Brez predhodnih svaril – kot bi odrezal. Ko ga je mama brez znakov življenja našla na kavču, so bile vse njegove stvari v najlepšem redu, tako kot zmeraj, pripravljene na nadaljevanje dneva: denarnica na omarici, oblačila, zložena na stolu, telefon na mizi, avto pred blokom, pižama pod blazino. Kako kruto je, da zjutraj odložiš pižamo pod blazino, ne vedoč, da boš popoldne umrl in je ne boš nikoli več oblekel. S takšnim načinom smrti se tisti, ki ostanejo – poleg tega, da se jim življenje čez noč obrne na glavo –, toliko teže sprijaznijo, ker vedo, da ne bi mogli narediti popolnoma ničesar, da bi jo preprečili. Pri prometnih nesrečah morda pomisliš, da bi lahko oseba preživela, če ne bi vozila prehitro ali bi bila bolj pozorna na dogajanje na cesti, pri boleznih si govorimo, da nas lahko rešijo zdrav način življenja in redni obiski zdravnika, čeprav še kako dobro vemo, da to ni res, pri terorističnih napadih ali naravnih nesrečah se tolažimo, da se jim lahko izognemo, če ne hodimo na nevarne kraje … apeliramo torej, da smrt lahko, če upoštevamo določena samoustvarjena pravila, na neki način prelisičimo, za nekaj časa odložimo. Pri smrti take vrste to ni mogoče: lahko nas doleti kadarkoli. Vsak dan je lahko dan lastne smrti – in nekoč neki dan tudi bo, kot moj oče ni mogel vedeti, da se bo zadnjič prebudil ravno v 9. oktober 2018.

Zavedanje, da je življenje lahko kadarkoli presekano in da posebnega vpliva na to, kako dolgo bomo na svetu, v resnici nimamo, seveda ves čas utripa nekje v podzavesti in gotovo o tem, o čemer ta hip pišem sama, v samotnih urah nenadzorovanega miselnega toka kdaj premišlja čisto vsak človek, tako kot Tess iz romana Čista ženska Thomasa Hardyja: »Z notranjim mirom je v spominu obnavljala dogodke, kakor so se vrstili v odmikajočem se letu. /…/ Nekega popoldneva, ko je v ogledalu opazovala svoj obraz, se je nenadoma domislila, da gre še za neki datum, ki ima zanjo več pomena kakor vsi ti; za dan njene smrti, ko bodo izginili vsi tile njeni čari; za dan, ki potuhnjeno in skrito preži med vsemi drugimi dnevi v letu in ne da od sebe ne znamenja ne glasu, ko ga leto za letom doživlja; zato pa še ni čisto manj zanesljiv. Kdaj bo to? /…/ Spomnila se je misli Jeremyja Taylorja, da bodo nekoč v prihodnosti govorili ti, ki so jo poznali: ›Danes smo tega in tega, to je dan, ko je umrla uboga Tess Durbeyfieldova.‹ In ko bodo to ugotovili, si ne bodo mislili nič posebnega.« Da bo to doletelo vse nas, ki ta hip tlačimo zemljo, je samoumevno, vendar pa spoznanje postane toliko bolj otipljivo in moreče, ko umre draga oseba. 

Tragedija očetove smrti je bila za našo družino še večja, ker je le dva meseca prej umrla babica, očetova mama. Tudi njena smrt me je, jasno, prizadela, vendar je sledila petletni demenci in ko se od človeka, ki je vedno manj podoben sebi, poslavljaš toliko časa, ko ga v resnici izgubiš že veliko prej, smrt ni takšen šok. Vsaj zame ni bil – očeta pa je, ker sta si bila z mamo zaradi prezgodnje smrti njegovega očeta zelo blizu, kljub vsemu dotolkla. Odkar je umrla babica, je oče vsak vikend hodil na njen grob. Zadnjo nedeljo pred njegovo smrtjo sva šli sami tja tudi midve s sestro in živo se spomnim, da sem ji pripovedovala, kako neresnično se mi zdi, da sem z babico pred nekaj meseci klepetala v kavarni doma upokojencev, zdaj pa strmim v medeninaste številke letnic rojstva in smrti na njenem grobu: 1928 – 2018. Ko sva se vrnili domov, naju je oče vprašal, ali sva videli sveče, ki jih je prinesel dan prej – srh me spreletava ob misli, da je še tisti vikend obiskal ter z rožami in svečami skrbno opremil grob, v katerega smo le teden dni pozneje položili tudi njega. Včasih imam slabo vest, ker na pokopališče ne hodim tako pogosto, kot bi si morda želel, ampak ob njegovem imenu na kamniti plošči in zloveščih letnicah, ki opominjajo, koliko let bi še lahko preživel z nami, me obide silna tesnoba, kot bi se na grobu vsakokrat znova spomnila, da je pravzaprav mrtev. 

Sicer pa je žalost nepredvidljivo čustvo, prihaja v valovih; to ve najbrž povedati vsakdo, ki se sooča z žalovanjem, posebej pa kdo tak, ki je obup po začetni, najbolj izčrpljujoči fazi žalovanja enostavno potlačil. To sem storila tudi sama: zakopala sem se v delo in knjige. Zaposlenost (in družba prijateljev, ki sem jim za vso pomoč in skrb neizmerno hvaležna) me je sicer potegnila iz brezna in me naučila, da če preživiš nekaj, česar se najbolj bojiš, veš, da bo s tabo najbrž vse v redu v vsaki težki situaciji – pa tudi, da ne premoreš tako intenzivnih čustev, kot si mislil, da jih. Verjamem pa, da bodo zaradi tega občasne epizode žalosti in brezvoljnosti trajale dlje kot pri nekom, ki je vsa čustva predelal že na začetku. Včasih že mislim, da sem povsem v redu, potem pa med nakupovanjem živil ob blagajni zagledam kak artikel v akciji, ki ga je oče redno kupoval (v nasprotju z mojo razsipnostjo je bil znan po tem, da je karseda pazil, da je pri nakupih varčen). Kaj banalnega, na primer ribje konzerve ali njegovo najljubšo čokolado, in ima me, da bi se zjokala kar tam, v vrsti za nakup. Ali pa se vozim domov iz službe in razmišljam, kako ga moram nujno vprašati, kako se zamenja tekočino za brisalce v avtu ali mu povedati to ali ono dnevno prigodo; že skoraj sežem po telefon v torbo, zatem pa – bam, boleče udari realnost. 

Podobno kot V Swannovem svetu Marcela Prousta prebiram skoraj vsakokrat, ko prebolevam neudejanjeno ljubezen, da bi se spomnila, kako bi za človeka, s katerim nama ni uspelo, na točki uresničenja zveze verjetno tako ali tako ugotovila, da ni po mojem okusu, tako kot Swann po obsesiji z Odette, sem prve mesece po dogodku ponovno posegala po knjigah, ki so se prilegale mojemu depresivnemu razpoloženju in mi dajale pravico do žalosti, trpljenja, melanholije. Fernando Pessoa in njegova Knjiga nespokoja, na primer, Ishigurovi Ostanki dneva in Ne zapusti me nikdar, A Little Life Hanye Yanagihare … kot po naključju so mi tudi izven tega v roke prihajale knjige, ki so na tak ali drugačen način pripovedovale o izgubi, denimo Opolzkosti v zasebnosti Marca Missirolija, Stvari, ki padejo z neba Selje Ahave ali pred kratkim Zaljubljenosti Javierja Maríasa, ki se me je sploh posebno dotaknila. Četudi je pri vseh šlo za fiktivno izgubo, zlahka razumem priljubljenost avtobiografskih del o težkih izkušnjah, kakršna je Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj – tistim, ki so šli skozi podobno travmo, daje uteho, ostali pa si želijo razumeti, ne da bi jim bilo treba doživeti. Kar je seveda težko, je pa literatura tista, ki nam lahko še tako bolečo izkušnjo najbolj približa. Ravno to sem dejala Bronji, ko sem jo jeseni intervjuvala: da ne razumem, kako je spričo takšnih dogodkov – smrti mame, bolezni, smrti brata – ostala tako močna in optimistična. Odvrnila mi je, da se najbrž sliši obrabljeno, a ko se mu zgodijo grozne stvari, človek moč najde nekje globoko v sebi. Dan intervjuja je bil 9. oktober 2018 – ko sem se pozno popoldne vrnila domov, je bil moj oče že mrtev. Šele takrat sem razumela, o čem je govorila. 

O svoji izkušnji s smrtjo ne pišem zgolj zato, da bi se mazohistično utapljala v lastni bolečini, čeprav čutim neizmerno olajšanje, da sem jo končno sposobna izraziti (še pred nekaj meseci sem mislila, da o tem še dolgo ne bom pisala), ampak tudi, ker je bil oče čudovit človek in grozno se mi zdi, da spomin nanj postopno bledi (Javier Marías: »Ne vem, kako zmoremo, potem ko mine čas in nas od njih oddalji, občasno pozabiti.«) Da počnemo reči, ki smo jih prej, kot da se ni nič zgodilo, da se življenje – kot vsi pravijo – tudi po nečem tako nepopisno žalostnem vrne v ustaljene tirnice. Čeprav se mora, čeprav je to edina možnost, če želiš ohraniti zdrav razum, je krivično, da bodo vsi razen nas, njegove družine, sčasoma pozabili na njegov smeh, včasih neposrečene šale, ljubezen do Alana Forda in srbskih filmov, potrpežljivost, ki je zaznamovala vse, kar je počel, od zlaganja srajc do čakanja pri zdravniku, njegove vsakodnevne telefonske klice, tudi če je želel samo vprašati, kako si, nesebičnost, ko je šlo za tiste, ki so mu bili blizu, oblačila, ki jih je nosil tudi po deset let, ker so bila »še vedno videti dobro«, sposobnost organizacije, s katero je na kup spravil ekipo prijateljev ter vzdrževal stike z nekdanjimi sošolci, sodelavci in kupom ljudi, na katere bi sama že zdavnaj pozabila, razgledanost in skromnost ….  Pa še mi se jih nekoč ne bomo več spominjali ravno vsak dan, ampak morda nekajkrat na mesec, ko bo kdo omenil nekaj, povezano z njim, pa bomo rekli – »ja, to je bilo všeč tudi Sašu« ali pa »Sašo je bil tudi takšen«. 

Ernest Becker v knjigi The Denial of Death (za katero je, ironično, dobil Pulitzerjevo nagrado dva meseca po smrti) predstavi teorijo »nesmrtnih projektov«, s pomočjo katerih poskušajo nekateri ljudje preseči zavest o lastni smrtnosti; ustvariti nekaj, s čimer – vsaj tak občutek imajo – se lahko vpišejo v večnost. Eden tipičnih »nesmrtnih projektov« so knjige, literatura – pišemo, da bi ohranili. Sebe, svoje ideje, svojo nečimrnost, spomin na druge, karkoli. Ampak tudi vse to bo sčasoma pozabljeno. Pozabljen bo tudi ta esej, ki naj bi odložil pozabljanje nekoga drugega. Naj se še tako trudimo biti uspešni, doseči nemogoče, da bi nas ljudje spoštovali in občudovali, mi pa bi lahko skozi svoje dosežke ohranjali tako spomin nase kot na tiste, ki so nam pot do njih omogočili … nekoč to ne bo imelo nobenega pomena več. »Če se je zdelo, da se ljudje v času žalovanja obnašajo brezumno, je bilo to samo zato, ker je človeško življenje nesmiselno, to pa je resnica, ki jo odkrije žalovanje,« piše Sally Rooney v romanu Normal People. Za nekoga, ki smrtnost poskuša zanikati ravno z neutrudno produktivnostjo, je to boleč udarec. In verjamem, da nas ni malo. Toda – paradoksalno – po svoje je ta zavest, če se z njo soočiš postopoma, nekako osvobajajoča. Veš, da vse to ne šteje nič, a to še vedno počneš, ker ti je mar – v tem trenutku. In veš, da ti pisanje in govorjenje o njem očeta ne bo vrnilo, vendar si vseeno želiš, da bi se ga ljudje spominjali še malo dlje, leto, morda desetletje, tudi če so leta našega življenja le zrnca v pesku časa. 

Smrti se še vedno grozno bojim. Bojim se je, ker sem skoraj prepričana, da po njej ne pride nič, in zame je nedojemljivo, da je to, ta tema in pozaba, tako nenadno doletelo nekoga, ki sem ga imela tako rada. Nekoč sem v nekem priročniku za osebno rast prebrala, da tudi če ne verjamemo v posmrtno življenje, lahko gledamo na smrt kot na večen, spokojen spanec, spanec pa ni nekaj, česar bi se morali bati. Vseeno se mi zdi to slaba tolažba. Težko rečem, ali je res, da smo ustvarjalni ljudje v osnovi bolj zaznamovani s smrtjo, vem pa, da me obremenjuje že od malega: kot otrok sem si včasih, kadar nisem mogla spati, poskušala predstavljati, da sem v krsti – zamašila sem si ušesa, zajela sapo in oči močno tiščala skupaj, da nisem videla ničesar drugega kot čisto temo – je tako, ko umreš, sem razmišljala? Seveda sem vedela, da ni tako, kajti ko umreš, ne čutiš, da ravnokar ne dihaš, tudi ne slišiš šumenja v ušesih, posledice tega, da si vanje tiščiš prste; ne vidiš in ne vohaš ničesar. Vseeno pa me je, če sem to počela predolgo, zagrabila panika in večkrat sem potem prijokala k staršem, češ da imam nočne more. 

Čeprav se z očetom o tej temi nisva pogovarjala, slutim, da se je smrti bal tudi on; konec koncev je redno, skoraj prepogosto hodil k zdravnikom in predvsem zadnja leta skočil kvišku ob vsakem potencialno resnejšem bolezenskem simptomu. Nekoč mi je v branje priporočil knjigo Derviš in smrt – slutim, da bi ti bila všeč, je rekel. Od njegove smrti jo hranim na nočni polici in čakam na primeren čas, da bi jo vzela v roke, a ga še nisem našla; morda pa ga tudi nočem, kot da me je malo strah tega, kar utegnem tam notri najti, kot bi me preveč bolelo, da je knjigo bral moj pokojni (kako nerealno to še vedno zveni) oče in ob njej premleval iste strahove, ista vprašanja, kot jih bom morda sama. Le da on zdaj ve, kako je na drugi strani. Mi, ki ostajamo, pa se moramo sprijazniti s tem, da obsesivno premišljevanje o minljivosti našega problema ne bo rešilo, saj je rešitev za strah pred smrtjo, ne glede na to, kako klišejsko se to sliši, edino – življenje, z vsemi vsakdanjimi banalnostmi, ki se bodo ob smrti zdele tako nepomembne.