O smrti, bolečini in žalovanju

V življenju pridejo obdobja, ko nam v kratkem času umre več ljudi. Najprej nam pred očmi vidno oslabijo stari starši, po kakih dvajsetih ali tridesetih letih ta proces opazujemo pri starših.

V moje življenje je globoko zarezala smrt mame, ki je umrla leta 1995, pri mojih 18 letih. Izguba je bila izjemno boleča in trajalo je neverjetno dolgo, da sem predelal, kaj se je zgodilo in kakšne posledice mi je to pustilo. Najverjetneje zato, ker se je smrt zgodila v zame nestabilnem obdobju najstništva, po čemer sem se moral hitro spraviti k sebi, da sem lahko normalno funkcioniral. Treba je bilo končati gimnazijo, se lotiti študija.

Pri poznejših smrtih starih staršev sem spoznal, da niso vse smrti tragične. Življenje se enkrat pač izteče, in kar težko poslušam osmrtnice, da nas je »prerano zapustil« in »nenadoma odšel« … kak devetdesetletnik. Smrt bližnjega pa ni samo čas za kontemplacijo pokojnika, temveč tudi okoliščina, ko je treba okvir svojega bivanja postaviti na novo. Sorodstvene oporne točke, ki te umeščajo v svet, ugašajo. In rešitev ni v nenehnem iskanju novih, v oklepanju živečih okoli sebe, ti sam moraš postati nova oporna točka sebi in drugim, ki ti bodo relacijsko stali ob strani. Nekoč so obstajale širše skupnosti, v katerih se je vpetost v svet porazdelila na več vezi, s čimer se je zmanjšalo tveganje, da bo mreža popustila ali se pretirano zamajala, ko se je katera od vezi pretrgala.

Smrt je boleča, smrt je izguba, naj so nam bili preminuli bolj ali manj blizu, v vsakem primeru za sabo pustijo majhno brazgotino. Pred dobrimi desetimi leti, globoko v živahnih in optimističnih tridesetih, sta umrla sošolec in sošolka z gimnazije, prvega je kap, druga je takoj po rojstvu hčerke padla v komo in umrla za rakom, ne da bi svojo dojenčico sploh videla. Ne vem, kaj natančno se je zgodilo, a obšlo me je neobhodno vprašanje: Se je že začelo? Že tako zgodaj? Približno takrat je umrl tudi bratranec. Drugi sorodniki generacije pred mano se zdaj vidno starajo in slabijo, trenutek odhoda lahko po naravni poti pride kadarkoli. Na to se je treba pripraviti. Ti procesi so naporni, saj je psihološka priprava na smrt bližnjih manj soočanje s končnostjo drugega, kot z rekonstrukcijo samega sebe in rekonfiguracijo svojega mesta v svetu. Odvisno od tega, kako močno je ta oseba zaznamovala tvoje življenje, tako močno se zatrese struktura odnosov, v katere si tudi sam vpet.

Pri govorjenju o smrti vedno hodimo po robu posploševanja in banaliziranja. Moja izkušnja s smrtmi ni enaka nobeni drugi, kolektivne izkušnje s smrtmi v našem širšem okolju niso enake soočanju z nenehnim masakrom v Gazi. V resnici je naše doživljanje smrti dokaj udobno. Skrbi nas, da ne bomo prezgodaj umrli zaradi prometnih nesreč, prepozno odkritih rakavih obolenj, tveganih športov … ne skrbi pa nas, da bomo umrli zaradi načrtne norosti sadistov, ki to počnejo zaradi lastnih egoističnih interesov.

Smrt je najbolj zapleten dogodek v življenju, saj mu nikakor ne moremo priti do dna. Res je, da je staranje posledica napak v delitvi celic, in ko se te prekomerno nakopičijo, pač umremo. A naj smo še tako racionalni, si tega konca ne moremo predstavljati, ker nikdar ni bil in ne more biti dokumentiran od znotraj, z vidika tistega, ki ga doživlja.

Kar nekaj mojih znancev, ki so popolnoma razumni, je doživelo nerazložljive pojave s pokojniki, kot da bi ti želeli komunicirati z njimi. So se pod vplivom močnih psiholoških stanj z njimi poigravali možgani in so bili ti pojavi nekakšna uteha, ki jim je pomagala žalovati? Ali pa mogoče, kot pravijo progresivni fiziki, res obstajajo vzporedni svetovi, ti nerazložljivi pojavi pa so tisti redki trenutki, ko zaradi napake v matrici pride do stikov med njimi? Mene te pripovedi sploh ne čudijo. Ob hudem šoku se oprimeš vsake možne rešilne bilke, verjameš v zdravniški čudež, okleneš se minimalne možnosti, da to ni res, nazadnje pričakuješ celo nadnaravno. Iz prve roke lahko povem, da sem za trenutek celo verjel, da bo mama vstala od mrtvih. Res je nenavadno, kaj travma naredi iz sicer popolnoma racionalne zasnove uma.

Kljub neznosni bolečini sam nisem doživel ničesar mejnega. Šel sem skozi vse standardne in v psiholoških priročnikih opisane faze žalovanja, ki se konča nekako po desetih letih. Šele takrat se otreseš teže izgube. Mogoče se sliši nenavadno, a žalovanje, prebolevanje je odločitev. Žalovanje je proces, ki niti ni tako zelo spontan, kot bi si mislili. Čeprav ti smrt pokojnika ne pusti dihati, vsakodnevno življenje pač teče dalje, si je treba za žalovanje vzeti čas, premisliti odnos do pokojnika, predvsem pa na novo sestaviti razmerja z drugimi sorodniki in znanci. Po Freudu ima žalovanje svojo končnost, njegovo nasprotje pa je melanholija, ki se hrani sama iz sebe, da do končnosti ne pride, in je po njegovem vrsta nevroze. (Glej spis »Žalovanje in melanholija«.)

Fizične smrti niso edina izguba, s katero se spopadamo v življenju. V veliki meri nas oblikujejo tudi smrti načrtovanih velikih dogodkov, načrtovanih kariernih poti, navsezadnje tudi smrti nerealiziranih ljubezni. Vsaka v nas sproži večje ali manjše žalovanje, ker se v to prihodnost, čeprav je popolnoma nepredvidljiva, investiramo in zato pričakujemo, da bo obrodila sadove. Toda kako racionalno je to? Da žalujemo za izgubljenimi prihodnostmi? V nekaterih jezikih se glagolski čas oziroma vid deli na to, kar smo doživeli, in to, kar nismo. Medtem ko ga mi delimo po kronologiji na preteklost, sedanjost in prihodnost, imata na primer v japonščini naš sedanjik in prihodnjik isto obliko. Po svoje je logično, kajti dogodek še ni vpisan v našo izkušnjo.

Zakaj bi torej žalovali za nečim, česar nismo izkusili? Po mojem zato, ker nas k temu sili imperativ produkcije, ki sliši na ime »naredi nekaj iz svojega življenja«. Če k temu prištejemo še potrošniškega, češ da moramo hlepeti po doživetjih, se držati seznamov, kaj vse je treba prebrati, doživeti in videti, preden umremo, ki v nas zgolj vcepljajo slabo vest, da bomo s tega sveta odšli nepoučeni, nevedni, brez izkušenj, ki naj bi jih po nareku drugega morali imeli, ni nepričakovano, da nas mori občutek nenehnega izgubljanja.

Obstaja pa žalovanje za prihodnostjo, ki ga ne moremo zlahka odriniti v področje prej omenjenih potrošniških kapric. In to je žalovanje za nedoživetimi ljubeznimi. Nesrečnih ljubezni pravzaprav nikoli dokončno ne prebolimo. Za vedno nas spremlja občutek zagrenjenosti, kljuvajoče zamere in jeze, da bi se lahko zgodilo nekaj veličastnega, pa se ni. Zaljubljenost je vsekakor povezana z erosom, eros pa je gonilo življenja, in kadar se ta eros ne razplameni, nas obide bolečina, ker nam nekaj temeljnega v življenju ni bilo dano, ker nam je izmed prstov pravzaprav ušel delček življenja. Za zmeraj.

Odraslost je sprijaznjenje s preteklimi in prihodnjimi izgubami. Maksima je trda in neizprosna, popolnoma v skladu s promocijo verskih naukov o tuzemskem trpljenju. V sprijaznjenje z izgubami nas sili tudi pričakovanje okolice, da bomo sprejeli dejstvo, da nam ni vse dano, in predvsem da se ne bomo spuščali v galantne avanture, ki bi zamajale stabilnost mreže okoli nas. Pa bi se res morali na vsak način sprijazniti z vsako izgubo? Resnica je, da se tako ali tako ne. Če bi gladko pristajali na to, ne bi bilo napredka, ambicije, tudi romantičnega osvajanja in boja za naklonjenost ne. Da bi se ob prvem stiku z zidom nedosegljivega s tem nemudoma sprijaznili, bi bilo enako, kot da bi se zavestno odpovedali erosu. Zakaj le? Zakaj bi se odpovedali erosu in pristali na sivo životarjenje?

Kaj, če bi si kdaj pa kdaj dali duška, izstopili iz zabetonirane »odraslosti« ter si brez slabe vesti še kaj privoščili? Navsezadnje se moramo na stara leta tudi česa spominjati, ne? In namesto da obiramo kislo grozdje in se tolažimo, da je odraslo življenje takšno, kakršno pač je, raje razmislimo, kako bi definicijo odraslosti spremenili.