Dokler se lak suši

Kajti prav za nas, ki tudi sicer veliko delamo doma, saj je narava našega pisateljskega, prevajalskega, pa tudi uredniškega dela povezana s sedenjem za mizo ali dejavnim branjem, to pa večinoma poteka med štirimi stenami dóma, se ni veliko spremenilo. Tako kot je bil junak v tistem zgodnjem Jarmuschevem filmu na stalnih počitnicah, smo mi – po naravi svojega dela – na neki način v stalni karanteni. In vendar se je težko izogniti branju novic, ki dnevno štejejo nove okužene in mrtve, premlevajo naravo okužbe in nalezljivost virusa, pošiljajo pingpong žogice med različnimi imunologi in specialisti za viruse; to je tisti del medijskega obveščanja, ki ga v normalnih razmerah slišimo le tu in tam, saj ne sodi v rubriko »iz minute v minuto«, ampak bolj v črno kroniko, »nesreče iz naših krajev« ali, še najbolj, v žanr osmrtnic, ki jih, saj veste, poslušajo starejši ljudje in smo jih iz druge roke lahko spoznali samo kot otroci, če so nas kdaj čuvali stari starši. Ampak ali niso vsi mediji vedno naenkrat polni neke »aktualne« teme, afere, za drugo pa jih malo briga; ali ni takšna – ne glede na pametne ljudi v medijih, ki bi še radi razmišljali – medijska narava? 

Seveda ni res, da se ni nič spremenilo, marsikaj se je spremenilo. Za vse. Če imamo otroke, jih imamo zdaj doma ves dan; če smo prej redko našli čas za delo, kljub temu da nimamo otrok, ga imamo zdaj na pretek; če smo se prej prepirali samo občasno, se zdaj prepiramo nenehno; če prej nismo imeli časa zase, zdaj vidimo, kaj to sploh pomeni; itn. Psihološki pritisk, ustvarjen z ukrepi in medijsko gonjo zasledovanja minut, če nismo zares imuni – to pa baje nihče ni –, nas je prisilil v to, da živimo v »izrednih razmerah«, tudi če bi morali zares v izrednih razmerah živeti samo starejši in že tako bolni, ki so najbolj ranljivi. Ali smo jih dobro zaščitili? V nas so, tudi če si tega nismo priznali, prebudili paniko, in nekaj dni je trajalo, da smo se zavedeli in spet začeli trezno razmišljati. Ampak takrat smo bili že »pod nadzorom«. Ne pozabimo: živimo v časih preobilja informacij, na štiri prebrane novice dnevno dobimo tri neresnične, polresnične ali celo nalašč zavajajoče. Tudi literature je preveč, ampak tam veljajo drugačni zakoni. Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije. Da je dobro izmišljena (in seveda napisana), se od nje pričakuje. 

Ampak to, da smo se v tej situaciji ustrašili, je popolnoma človeško. Strah pred virusom je pač naš strah pred neznanim. In vsaj za večino med nami je neznano smrt. Redki so jo v teku življenja zares »premislili in posvojili«, se stoično sprijaznili s tem, da bodo umrli. Redki lahko prav zares, se pravi brez strahu, verjamejo v vstajenje od mrtvih ali življenje po smrti. (To preko drugih, naših bližnjih, sicer nekako obstaja tudi za nas, laične vernike v »nekaj, kar je večje od nas«, in ne le za konfesionalno verujoče). In pisanje je morda tisti prvi in najuniverzalnejši vzgib, ki nastaja kot upor proti našemu smrtnemu strahu, tj. strahu pred smrtjo. In čisto mogoče je, da pišemo prav zaradi strahu pred tem, da bomo umrli. To je ta naša poslednja »resnica«, ki jo iščemo v literaturi. In to je razlog, da se zdi prav zdaj druženje z literaturo nadvse primerno in je tako oglaševano v vseh svojih žanrskih in stilskih inkarnacijah. 

Če ne drugega, imamo knjige v tem času za to, da se ob njih kratkočasimo ali tolažimo, da ob njih premišljujemo ali se nasmejimo, da se prestavljamo v »nove in neznane« svetove; da ob branju nečesa, kar je nekdo nekoč napisal »v znoju svoje misli in prebliskih domišljije«, vidimo in dojamemo, da smo s svojim strahom lahko pomirjeni in da v svojem strahu nismo sami. Naš najgloblji vzgib za pisanje zgodb in pesmi, vzgib, ki se ga ponavadi niti ne zavedamo, je povezan z zavestjo smrtnosti. Zato, ker vemo, da bomo umrli. V njih se pogovarjamo s smrtjo, se z njo prepiramo, jo obsojamo, ignoriramo, se ji rogamo itn.; a z njo smo v stalnem razmerju. Le da smrti ne moremo zares ironizirati. Ironiziranje smrti je, v najboljšem primeru, grenka oblika samoironije. 

A kljub temu, da je smrt nekaj neizogibnega, se lahko tolažimo s tem, da je še daleč, ali razmišljamo, kaj bo po njej, čeprav nismo posebej pobožni in zares ne sledimo nobeni religiji, ki bi nam bila pri tem v pomoč ali v uteho. Zakaj pa mislite, da je toliko žanrske literature in žanrskega filma povezanih s prikazovanjem neznosne lahkosti umiranja, pobijanja in smrti? Zakaj so najboljše komedije tragikomedije, ki se dogajajo v kaki firmi za pogrebne storitve? Zakaj v klasičnih tragedijah vsi glavni junaki ponavadi ne izgubijo le razuma, ampak tudi življenje? Književnost je na debelo prepleskana z zavestjo o umiranju. Tudi takrat, ko neposredno ne govorimo o njem, nad nami visi kot senca Damoklejevega meča. Eden najbolj navdihujočih v svoji nedoumljivosti, ki mi zdajle pride na misel – verjetno zato, ker sem se pred nedavnim ukvarjal z njim –, je moj transatlantski prednamec Walt Whitman: 

Odlomek niti ni najbolj reprezentativen pasus Whitmanovih razglabljanj o smrti, pove pa nekaj drugega. Whitman je, vsaj tako je videti, dobro poznal smrt, tako rekoč iz prve roke. Med državljansko vojno je bil bolničar. Njegovi opisi nekaterih smrti in smrtnih groz so osupljivi. V Listih trave pogosto riše svoje in naše doživljanje smrti, v vojni in ob nesrečah, v pogromih in pobojih; v ceremonijah ob sedminah ali na pogrebih. Smrt razume, kot vidimo iz zgornjega navedka, v dvojniku z rojstvom. Smrt je zanj integralni del življenja. Tisti najbolj spoštovani del v sopotništvu z vsemi ljudmi, nekaj najbolj vsečloveškega, del univerzalne stvarnosti. Vendar Whitman hkrati, podobno kot njegova pesniško tako rekoč diametralno nasprotna sodobnica Emily Dickinson, verjame, da »smrt ni konec«: »Vsi so enako nesmrtni in nedoumljivi kot jaz.« Whitman seveda ni bil konfesionalen avtor, v odlomkih iz njegove pesnitve spoznamo, da se ni uklanjal avtoritetam, da je bil »demokratični« individualist, pristaš pridigarske osebne religije, zelo povezane z naravo in zelo značilno ameriške, saj jo je tako rekoč utemeljeval. Nova religija je vzniknila iz filozofskih idej transcendentalizma in Emersonovega unitarizma. Njegovo nesmrtnost bi lahko razumeli tudi kot panteistično neskončnost povezanosti z vsem živim in naravnim, ki se obnavlja zaradi življenjske moči, ki je nobena »smrt« ne more izničiti. 

Seveda se lahko vprašamo: ali je 19. stoletje to še lahko razumelo, današnji čas pa je tehnično tako napredoval in obenem religiozno tako obubožal, da mi tega ne moremo več dojeti? Na neki način smo pobebavljeni od vsega, kar se nam dogaja preko ekranov. Veliko nas seveda nima prave izkušnje s smrtjo, tu mislim na izgubo najbližjih ali prijateljev; nismo zaposleni v poklicih, ki se s smrtjo srečujejo vsak dan; in nismo še tako stari, da bi samo čakali, kdaj nam bo gospa potrkala na vrata. Vendar vsi vemo – nekje v sebi to moramo vedeti –, da bomo umrli. In na to se pripravljamo, čeprav se tega sploh ne zavedamo. Gotovo je dobra priprava na smrt, da beremo, zlasti t. i. »resno« literaturo. 

Po drugi strani pa je lahkotnost in nedoumljivost smrti absurdna – saj umirajo tudi zelo mladi ljudje, tisti, ki še niso zares živeli, otroci; a tudi absurdnost smrti lahko opišemo na smešen način, prav na meji s to absurdnostjo. Na primer v stavku: Spotaknil se je ob kamen, padel na glavo in se ubil. To so res dobro počeli ruski avantgardni avtorji po prvi svetovni vojni, najbolj znan med njimi je Daniil Harms, v čigar kratki in kratki kratki prozi ljudje umirajo in se ubijajo kot v risankah, ampak pri njih je imela ta absurdnost hkrati dvostransko religiozno podlago. Smrt je res totalno absurdna; zakaj moramo umreti, če pa vemo, da bomo potem takoj spet »vstali od mrtvih« (kot v risankah, kjer junaki nenehno »vstajajo od mrtvih«)? Ali pa: Saj ni nobene smrti, o čem pa govorite, življenje se samo nadaljuje v posmrtno življenje. Pasti z balkona in se ubiti ni nič hudega, niti zavedeli se ne bomo, in že smo tam, ki je obenem že tukaj. Absurdno razumevanje smrti, ki se izraža kot »dobra šala«, ima religiozno podlago. Povezano je z mističnim razumevanjem te resnice o nas, ki ga na resnejši način obdeluje tudi velik del tolažilne literature, ki so jo napisali razni mistiki in mistikinje, kar vsekakor priporočam v branje, vendar v tem kratkem besedilu raje ne bi zahajal v gozdove tega bralnega razvedrila. 

Ob tem, kar se nam dogaja, sem se spomnil Pekićeve Stekline – dobra knjiga na »aktualno« temo, (ki pa je zdajle niti slučajno ne bi šel brat) –, še bolj pa so mi iz dneva v dan, ob tem, kako se je na pandemijo odzivala naša vlada oziroma večina vlad po Evropi, v glavi odzvanjale parabole iz Kafkovih romanov in zgodb, saj sem se počutil zelo kafkovsko, čeprav sem si samo predstavljal, da me bo kakšen policaj kje ustavil in kaj spraševal; ali kakšen sosed zatožil, češ, ta ima napačno registracijo in se vozi med občinami. Postal sem skratka kafkovski junak v sozvočju s temle navedkom: »Če mu napotki in uredbe, ki jih dobiva, zvenijo absurdno ali protislovno, si tega ne more kar tako razložiti kot dokaz zlobe ali krivde pri drugih; ampak je to lahko tudi dokaz njegove krivde.« Nekateri pisatelji, ki ne vejo, kaj reči v dani situaciji (ko vendar vsi čutimo, da ni dobro samo molčati), se nam skorajda opravičujejo, da je svet postal podoben svetu iz njihovih romanov, ampak to opravičilo vidim, grdo bom rekel, prej kot samoreklamo; njihovo težavo s svojim lastnim egom. Kafka bi bil svoje rokopise najraje sežgal. Kafkov brezosebni junak pa težav s tem, da bi bil aktualen, sploh nima, saj je popolnoma nadčasen in prav zato aktualen. V dani situaciji od literature sploh ne pričakujem, da je posebno angažirana – kot, žalibog, tudi sicer ne, na prvo žogo – ali »aktualna«, ampak samo to, da ostane zvesta sami sebi. 

Mislim, da bi, če bi moral zdajle komu svetovati, kaj naj bere – ah, kako konservativno –, naštel predvsem veliko klasike, od Sapfo, Shakespearovih dram in poezije, Hopkinsovih pesmi, Lichtenbergovih aforizmov do Kafke in Walserja, Stevensa in Laure Riding, Virginie Woolf, našega Strniše in Kocbeka iz Groze, pa seveda Pascala in njegove Misli, ki bi jim za protiutež postavil Cioranove aforizme iz kake Nevšečnosti biti rojen … gotovo pa bi bilo med predlogi dosti poezije. Pred kratkim sem, že v času izolacije, tako je sovpadlo, na povabilo Zvonka Karanovića in srbske spletne revije Enklava pripravil enega od možnih osebnih izborov poezije in glasbe. Izbral sem spet precej klasike: od očetov Baudelaira in Whitmana; več muh na en mah v primeru portugalskega genija Pessoe; nekaj prijateljev, kot sta Šalamun in Škrjanec; pa tja do starih mam in partnerk, ki slišijo na priimke Bishop, Szymborska in Pepelnik. Naj vas skratka sploh ne čudi, da ne delam razlik in da mrtve enačim z živimi. Mrtvi so živi, dokler se jih spominjamo. S smrtjo se na vsakdanji ravni soočamo tako, da imamo mrtve še naprej za žive. Dokler smo pač živi, ne moremo vedeti, kako je biti mrtev. Tisti, ki so nekaj napisali in objavili, imajo pač to prednost, da se jih lahko spominjamo tudi na ta način, da jih vedno znova prebiramo. Ampak pomnimo osnovno pravilo: V času apokalipse ne beremo literarnih del o apokalipsi. 

Posledice naših bralnih izbir pač v nobenem primeru ne bodo tako usodne, kot bi lahko bile posledice virusa za starejše in bolne ali posledice ukrepov za vse, ker nas bodo spet vrnile v kapitalistično večno vračanje krize, manter o recesiji, ki bo nastopila, ker drugače ne more biti, skrbi ob realnih izgubah dela, enakih stroških za manjše honorarje ipd. Lahko se bojimo izgube služb in dostojanstva, psiholoških posledic ustvarjanja izrednih razmer v že tako pretekmovalni in pesimistično neprizanesljivi družbi; lahko se bojimo nadzora. Lahko se bojimo, ni pa treba, da nas je strah. Ravno to, česar najbolj ne razumemo in kar nam je najbolj neznano, nas pelje v nove bralske izzive, pa tudi v izmišljevanje novih fantastičnih zapletov in bolj ali manj realnih junakov, v opise znanih čustev na nove načine, kajti literatura ima to prednost – brez pridevnikov »didaktična« ali »moralistična« –, da se dotika sveta, ne da bi v njem kaj premaknila na slabše. (Verjetno tudi na boljše ne premakne veliko, pa vendar.) Literatura uporablja svet za svoje namene, ne da bi ga kakorkoli izkoriščala. V tem bi morali brati lekcijo za prihodnost tudi »v svetovnem merilu« – saj virus ne izbira ne po spolu ne po barvi kože ne po premoženju –, se pravi kot človeška rasa, ki si domišlja, da je najvišja in najbolj razvita, in si tendenciozno podreja svet, ga spreminja po svoji podobi, ne upoštevajoč njegove prave narave, ki se je »po čudežu« sestavila tako, da sploh lahko živimo na zemlji kot vrsta, v sožitju z drugimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. V knjigah se – če zanemarimo vprašanje pridelave papirja – skriva orožje, ki ne strelja, ne škropi s pesticidi, ne izpušča toplogrednih plinov, ne ubija narave in živih bitij na nečloveški način itn., ampak nam pomaga najti stik s samimi sabo in svetom, ki nas obdaja; nas z zgledi uri v empatiji; v skrbi za soljudi in okolje; poskuša solidarnost; ne nazadnje skupaj z nami premaguje naše najgloblje strahove in najbolj črne misli, ki nas obidejo po nevšečnosti rojstva. Brez rojstva bi vse skupaj odpadlo, ampak kdo bi si potem izmišljal te smrti in umiral za nas? Kdo bi sploh bili brez končnosti, ki nas tako vseživljenjsko določa? Tudi s tem spreminjajočim se zakonom virusa, ki se je vmes že – kolikokrat? – spremenil, bomo morali živeti naprej. Ne bo prvič. Raje pa se ne bi tako zlahka sprijaznil z izgubo svoje omejene svobode – te naše prenašalke krivde (tudi ko nismo nič zagrešili), ki nam kot svobodnim posameznikom nalaga tudi edino pravo odgovornost.

»Živi smo samo za hip, dokler se lak suši,« se torej glasijo sklepni akordi Šalamunovega soneta iz zbirke Ambra. Če bi to zmogli tako dobro spoznati, kot lahko čutimo, potem bi bilo vse skupaj precej lažje. Imeli bi nekaj, na kar bi se lahko naslonili tudi v tej »novi nenormalnosti«, ki se nam je zgodila in v kateri se zdi, da se je vse pod nami začelo sesipati v prah. In vendar, mislim, da se ne bomo veliko naučili, če se nismo do zdaj, in da se ne bo veliko spremenilo, če nismo znali spremeniti do zdaj. (Zna biti, da bo, zato da bi preživel, še najbolj mutiral virus.) Ko bo vsega konec, bomo spet živeli naprej s svojim selektivnim spominom in svojo potlačeno smrtnostjo, ki nas straši v sanjah. Še vedno bomo tukaj in zdaj, kjer si – z nekolikanj sentimentalnejšo frazo iz Sonetov najbolj znanega slovenskega sonetista tega in preteklega stoletja, Milana Jesiha – lahko malo popihamo na dušo v strofi: Kaj sploh ostane od spomina, če »prva v njem stali se bolečina«? 

Zanimivo bo spremljati, kaj, če sploh kaj, se bo spremenilo v svetu realne politike in najbolj razširjene svetovne ureditve, ki ima za svoj alibi demokracijo. Kaj bo drugačnega v vodenju držav in razumevanju našega mesta v kozmosu, kjer smo že nekaj časa priča »naravnim dokazom«, da je središčno mesto v vesolju, ki smo si ga zamislili zase, razmajano in sploh iztirjeno iz vseh osi. Sploh ne pričakujem preveč, ne zase ne za svoje otroke. Ampak ravno zaradi njih se moram še vedno upirati hlapčevski oblasti brez domišljije in – v razumni meri kakega norca na Learovem dvoru – pesimista v sebi sprevračati v vedrega optimista. Dokler se lak suši, verjamem, da na tej zemlji še nismo vsega zavozili in da nas bodo sporadično obhajale tudi s »prvoselskim« duhom prežete državljanske nepokorščine, če nas že ne more za zmeraj srečati pamet.

Pripis: Tokratni uvod v revijo Literatura izjemoma objavjamo pred izidom tiskanega zvezka, katerega izid smo – kot dvojno številko april-maj – prestavili na prvo polovico maja. Prilagodili smo se izrednim razmeram. Lahko pa že zdaj napovemo, da bomo v reviji pripravili tudi kratek in »aktualen« antivirusni program.