LUD Literatura

Sami skupaj

Tina Bilban

Letošnji april je prinesel precej originalnih in hkrati univerzalnih izkušenj, ki se ponujajo kot material za pisanje kolumn (za potrditev te teze je treba odpreti le kateregakoli od aprilskih dnevnih časopisov, tednikov ali celo mesečnikov). A ker se mi zdi še bolj pomembno kot pisati o stvareh, ki jih temeljito poznamo, s katerimi se strokovno ukvarjamo ali osebno srečujemo, ne pisati o stvareh, ki ne segajo na naše področje, kjer se nam le zdi, da vemo, ker se pač ve, se mislim bolj kot ne osredotočiti le na eno od teh aprilskih tem. Na 2. april.

2. april je mednarodni dan knjig za otroke. Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) je 2. april, rojstni dan danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, proglasila za mednarodni dan knjig za otroke prav v Ljubljani, na kongresu IBBY leta 1966. Od takrat vsako leto ena od nacionalnih sekcij mednarodne zveze pripravi plakat in poslanico, ki ju razpošlje sekcijam po vsem svetu kot svoj sponzorski prispevek k praznovanju. Običajno sekcije nato poslanico, ki jo prejmejo v jeziku sponzorice in izbranih svetovnih jezikih (najpogosteje so to angleščina, španščina, francoščina in nemščina) prevedejo v svoj jezik   ̶   tako je v lanskem letu prevajalec Klemen Pisk za Slovensko sekcijo IBBY prevedel poslanico, ki jo je pripravila Litovska sekcija IBBY, napisal in ilustriral pa litovski umetnik Kęstutis Kasparavičius. Predvsem knjižnice in šole izkoristijo 2. april za izpostavljanje kakovostne mladinske literature in pomena branja, pri tem pa bralno-spodbujevalne akcije povežejo tako z literaturo, ki prihaja iz države sponzorice (lani smo tako izpostavili predvsem dela Kęstutisa Kasparavičiusa, ki so v Sloveniji izšla pri založbi KUD Sodobnost International) in sporočilom poslanice. Tako smo, ko nas je lani Kasparavičius nagovoril s Knjige nam pomagajo, da ne hitimo, izhajali predvsem iz knjig, ki nam razpirajo vrednost obstanka in uživanja v sedanjem trenutku.

Letos pa je bilo praznovanje 2. aprila zelo posebno. Sponzor praznovanja je bila, prvič po letu 1997, ko sta poslanico z naslovom Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta pripravila Boris A. Novak in Matjaž Schmidt, Slovenska sekcija IBBY. Poslanico z naslovom Lakota po besedah je napisal Peter Svetina, plakat in vabilo v obliki kocke pa ilustriral Damijan Stepančič. Plakati in kocke so že konec oktobra potovali na vse konce sveta. V marcu so se na spletu že pojavljali prvi plakati, na katerih so angleški ali pa slovenski napis zamenjevale japonske pismenke, črke iz grške abecede, cirilica, arabščina …  Slovenska sekcija je skupaj z Mestno knjižnico Ljubljana, Pionirsko, pripravila bralno-spodbujevalno akcijo in se hkrati pripravljala na še posebej slavnostno praznovanje, ki se tradicionalno odvija v Društvu slovenskih pisateljev.

Potem pa se je svet ustavil. S knjigami smo se zavlekli vsak v svoj kot. In debato o dobrih knjigah prenesli bodisi med člane gospodinjstva bodisi na splet.

In tja smo, ker nam kaj drugega niti ni preostalo, prenesli tudi praznovanje 2. aprila.

Bralce doma in po svetu smo povabili, da se posnamejo, kako prebirajo letošnjo poslanico v svojem jeziku. Ali pa katero od knjig letošnjega ustvarjalnega dvojca Svetina – Stepančič. Ali pa katero drugo mladinsko knjigo/zgodbo/pesem, ki jim je posebej všeč. Ali pa, če video ni ravno njihov medij, kakšno fotografijo skupnega branja ali pa »umetniškega dela«, ki ga je navdahnila letošnja poslanica. 

In naleteli smo na precejšen odziv. Mulci so brali. Pa njihovi učitelji tudi. Pa igralci, pesniki, pisatelji in pripovedovalci. Izvedeli smo, kako zveni Lakota po besedah v kitajščini, farsiju, grščini ali katalonščini. Za nekaj dni so nas doma in po svetu povezale knjige in lakota po besedah. Pa elektronska poročila, ki tokrat niso bila polna vljudnostnih puhlic.  

Vpliv in doživljanje sprememb, ki jih prinaša trenutna situacija, sta bistveno odvisna od konteksta, v katerem se nahaja vsak posameznik. A hkrati je izkušnja pomembno univerzalna. Izkušnja bralcev v Sloveniji, ZDA, Iranu, Franciji ali Maleziji. Že dolgo nismo bili tako povezani in že dolgo nismo tako dobro vedeli, o čem govori sogovornik na drugi strani poloble, pa naj piše o strahu, samoti, lakoti po besedah, dobrih knjigah ali pa preprosto o času (hitrem, počasnem, drugačnem, sedanjem). Vsak po svoje in na svoj način smo sami. A smo hkrati skupaj  ̶  vsak po svoje skupaj in drugače skupaj, kot smo vajeni, a vendarle skupaj, včasih celo bolj kot prej.

Tako nastali kolaž prispevkov je ne nazadnje tudi dokument nekega časa, nekega 2. aprila.

Vse negativne posledice pandemije in z njo povezane karantene nam verjetno še dolgo ne bodo jasne, če jih bomo sploh kdaj razumeli zadovoljivo celovito. 

Kaj pa vse tisto, kar se bo iz začasnega drugačnega ustroja sveta izcimilo pozitivnega? V Benetkah res ni delfinov pa labodov in najverjetneje po koncu karantene ljudje ne bodo v trumah leteli v knjigarne, knjižnice in gledališča v vsej lakoti po besedah, ki je niso mogle nasititi domače knjižnice in splet. A vendarle bo, z labodi ali brez, zrak v velikih mestih čez nekaj mesecev nekoliko bolj čist. Kako pa bo s knjižnicami in knjigarnami?

Ker posploševanja res ne maram, ankete o splošnih bralskih navadah ustrezno velikega vzorca ljudi pa nimam pri roki, naj se obrnem zgolj na lastno izkušnjo: pri nas se ni še nikoli toliko bralo. Končno bomo prebrali vsaj nekaj tistega, kar na policah domače knjižnice že dolgo časa čaka na prave čase. Sebi tiho in drugim na glas. Vmes zalogo še rahlo dopolnjujemo z izposojo e-knjig. Pa en nujni nakup smo morali opraviti v zadnjem tednu. Da se mulci zdaj že tri dni pričkajo, kateri bo tokrat bral na glas, katera dva bosta pa zraven pokala od smeha. Toliko o miru in tišini, ki gre bojda skupaj s knjigami. 

A to nas znova vrne k negativnim posledicam. Pri nas doma se pač bere. Kaj pa se ob zaprtju šol in knjižnic z odnosom med mladimi bralci in knjigami dogaja tam, kjer doma ni kakšne posebne afinitete do branja? Ko govorimo o usihajoči kulturi branja se najraje najprej obračamo na knjižnice in šole, na to, kaj vse bi morale še postoriti ali česa bi bilo treba manj ali pa čisto drugače. Pri tem pa pozabljamo, da raziskave na tem področju kažejo, da mulci berejo, odrasli so tisti, ki jim, kot je videti, zmanjka motivacije, da bi v roke vzeli knjigo. In zaprti vsak v svoje gospodinjstvo, za štirimi stenami ali pa na samotnih gozdnih poteh, smo zdaj še toliko bolj »obsojeni« na lokalne navade. 

Zato upam, da bodo prispevki, ki jih je zanetil 2. april, pa sorodni projekti, ki knjige in zgodbe prinašajo na splet ob nedeljah ali pa vsak večer, pa bralni vlaki in prosto dostopne elektronske knjige, prišli ven iz svojih/naših balončkov. In presegli lokalne navade. In vsaj malo nadomestili vse tisto, kar mladim bralcem ponujajo in omogočajo knjižnice, šole, knjigarne in kulturne ustanove.  Ker, pa če se zavedamo ali ne, njihova vloga pri oblikovanju potencialnih bralcev ali pa preprosto (samo-)kritičnih posameznikov še zdaleč ni zanemarljiva.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dokler se lak suši

    Primož Čučnik

    Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

  • Niti ene? Pa kaj potem!

    Agata Tomažič

    Beroče občestvo Slovenije je letos prav na prvi dan največjega praznika knjige, knjižnega sejma, oplazil ledeni piš izsledkov raziskave Knjiga in bralci VI. Podatki so bili šokantni, pretresljivi, iztreznjujoči in kar je še senzacionalističnih pridevnikov.

  • Knjige sveta in zakaj jih je treba brati

    Sonja Merljak

    Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.