Knjige sveta in zakaj jih je treba brati

»Všeč mi je, če imajo velike črke, če so zanimive in če imajo zaplet,« pove ta mala, ko jo vprašam, kaj ji je všeč pri knjigah. A potem tudi svoje najljubše, trenutno je to Pošastna varuška, ne vzame v roke. Kdaj jo boš prebrala, jo vprašam? »Enkrat.«

Ko sem bila otrok, sem vse dneve brala. Najraje sem se zavlekla v svoj gugalni stol, spodvila noge, si v naročje posadila veliko plastično akto, za katero sem skrila svojo najljubšo knjigo – takrat je bila paleta zelo pestra, pod akto se je lahko skrivala knjiga Drevo raste v Brooklynu ali pa Mistralova hči – in mami mrtvohladno zatrjevala, da se učim matematiko. Včasih je nasedla. 

Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

Mislim pa, da nisem edina.

Otroci odraščajo obdani z interaktivnimi igračami, ki naj bi jih zabavale, pomirjale, motivirale, učile. Nad glavice jim nameščamo mobile z nežno Mozartovo glasbo, kupujemo jim govoreče kužke in knjigice, ki med listanjem pojejo in piskajo.

Nič čudnega, torej, da jih kasneje dvodimezionalni svet črk na belem papirju ne posrka vase. 

Raziskave, kot je Pirls, ki proučuje bralno pismenost, sicer ohranjajo upanje. Bralna pismenost se je, kot se je izkazalo na začetku decembra, v zadnjih letih izboljšala. Še posebej so napredovali otroci, ki odraščajo v družinah, kjer je na policah veliko knjig.

A že v naši družini napredka ni opaziti, čeprav so police dobro založene in čeprav otroke zasipavamo s knjigami. Kako težko jih potemtakem spodbudijo k branju v tistih družinah, kjer starši niso zrasli ob knjigah?

Vesoljska ladja, časovni stroj

»Knjižnica ni le knjižnica, ampak vesoljska ladja, ki nas odpelje na najbolj oddaljen rob vesolja, časovni stroj, s katerim potujemo v daljno preteklost in v prihodnost, učitelj, ki ve več kot kdorkoli, prijatelj, ki nas zabava in tolaži, predvsem pa vstopnica v lepše in boljše življenje,« je zapisal Isaac Asimov.

A mnogi otroci ne vedo, da lahko knjige ponujajo veliko užitkov. Zanje je domače branje obveznost in tudi tekmovanje za bralno značko starejših učencev pogosto ne prepriča več. Branje se v višjih razredih prelevi v dolžnost, ki jo je treba opraviti, in ni več vir ugodja, kaj šele navdiha.

Namesto v svet knjig se otroci v prostem času potapljajo v svet računalniških igric in družabnih medijev, televizije in filmov.

Kaj bi otroke pripravilo do branja?

Ameriški novinar, dolgoletni filmski kritik v reviji New Yorker David Denby je že leta 1996 napisal knjigo o svojih literarnih pustolovščinah Great Books: My Adventures With Homer, Rousseau, Woolf, and Other Indestructible Writers of the Western World. Nastala je, ko se je nekaj desetletij po diplomi vrnil na svojo nekdanjo Univerzo Columbia, da bi poslušal predavanja o ključnih književnih delih zahodne civilizacije.

Dvajset let kasneje se je znova podal na pot, a tokrat so ga bolj kot odrasli zanimali otroci.

Ali ti danes sploh še berejo? 

Berejo, a večinoma sporočila v jeziku, ki ga razumejo le posvečeni, in ozaljšana z emotikoni. Knjižne vsebine, če sploh, absorbirajo skozi filme ali povzetke, ki jih najdejo na spletu.

Kaj bi jih pripravilo do branja? Katere knjige? Kakšni učitelji? 

Odgovore je poiskal na pristen novinarski način. Namesto da bi proučil statistične podatke in raziskave o bralni pismenosti, se je za eno leto pridružil razredu petnajstletnikov pri pouku angleščine. Sedel je z njimi v šolski klopi, prebiral knjige, ki so jih imeli na seznamu, jih o njih spraševal, ko so imeli kaj prostega časa, in opazoval karizmatičnega učitelja, ki učencev ni pripravil le do branja, ampak tudi tega, da so se ob tem spraševali o svojem življenju in da so branje nazadnje celo vzljubili.

Z njimi je znova predelal Faulknerja in Hawthorna, Huxleyja in Orwella, Vonneguta, in Hesseja, Dostojevskega in Becketta. Potem se je preselil v nov razred in nato še v enega in ves ta čas raziskoval različne pristope, s katerimi učitelji navdihujejo otroke, da ti posežejo po resni literaturi. 

Nastala je knjiga Lit Up o štiriindvajsetih knjigah, ki lahko spreminjajo življenja.

Med njimi so denimo Tek za zmajem Khaleda Hosseinija, 1984 Georgea Orwella in Če ubiješ oponašalca Harper Lee. Mnoge so se otroke navdihnile, čeprav jih sprva morda sploh niso razumeli.

S knjigo spoznaš, da v težavah nisi sam

Tudi v Sloveniji so učitelji, ki bi znali otrokom približati svet knjig, kot so jim jih ameriški kolegi.

A žal vse bolj prevladuje razmišljanje, da je privzgajanje ljubezni do knjige odgovornost staršev. Miselnost, da starši otroke pošljejo v šolo, da tam pridobijo znanje, ki ga doma ne morejo, da torej šola otroku da tisto, česar jim starši ne morejo, ne zmorejo ali morda tudi nočejo, se je v zadnjih letih izgubila. 

»Čeprav se teza, da so starši odgovorni za otrokovo vzgojo, izobrazbo, razgledanost in tudi za dostop do knjig, žal vse bolj širi in je vse bolj sprejeta, jo sama razumem predvsem kot razmišljanje iz udobne in varne pozicije tistih, ki vedo, da so svojim otrokom sposobni vse to tudi zagotoviti. Vključno z oblastjo in žal s premnogimi šolniki vseh vrst pa si zatiskamo oči pred tem, da je realnost povsem drugačna. Da (pre)mnogo otrok nima podpore doma in da jim, žal, tudi šola ne nudi varne mreže, ki bi jih obvarovala pred ranami, kakršne jih zadajajo revščina, socialna stiska in neurejene domače razmere,« opozarja novinarka Vala 202 Jana Vidic in organizatorka doslej edine dobrodelne akcije, v kateri je knjiga postala osrednje darilo.

Knjiga njegovih težav bržkone ne more rešiti, meni novinarka, lahko pa otroku pomaga ozavestiti, da ni edini in da ni sam; da so se z njimi srečevali tudi drugi, četudi le literarni junaki, in da so jih tudi premagali.

»Lahko mu pomaga vstopati v nove svetove, ki jih v življenju morda sploh ne bo spoznal in izkusil, ker za to nima priložnosti. Lahko mu pomaga graditi besedni zaklad, ki ga doma ni deležen, ker morda slovenščina ni njegov materni jezik,« poudarja Jana Vidic.

A za to potrebuje podporo staršev in – morda še bolj – dobrih in karizmatičnih učiteljev.

S knjigo okoli sveta

Novi svetovi, v katere bralci vstopajo s knjigo, so lahko tudi geografski. 

S knjigo lahko prepotuješ ves svet, je ugotovila angleška pisateljica Ann Morgan. Dolgo je bila prepričana, kako zelo načitana je, a potem je nenadoma odkrila svojo slepo pego. Dojela je, da so na njenih policah pretežno knjige v angleščini, ki so jih večinoma napisali angleški ali ameriški avtorji. Le tu in tam je bila med njimi tudi knjiga iz drugih delov sveta. Zato si je zastavila ambiciozen cilj. V enem letu bo prebrala knjigo iz vsake države.  

Na njenem interaktivnem zemljevidu je pri Sloveniji predstavljena knjiga Luke Novaka Zlati dež ali Kaj hoče moški. Njena najljubša evropska pa je knjiga Como Srđana Valjarevića.

»Nekaj najbolj duhovitih knjig, ki sem jih prebrala, izhaja iz Evrope. Vzhodnoevropski pisci so pravi mojstri črnega humorja,« je zapisala v prispevku, ki spremlja njen nastop na konferenci kreativnih idej TED.

Med svojim popotovanjem po svetu knjig je ugotovila, da v afriški literaturi prevladujeta feminizem in močni ženski liki, da so v azijski literaturi še posebej slikoviti otroški junaki, da v južnoameriški književnosti pomembno vlogo igrajo duševne bolezni, in da v otoških državah Pacifika knjig ne berejo, ampak jih pripovedujejo s celim telesom.

Bo njen podvig še kdo kdaj ponovil, sploh kdo iz digitalne generacije? Se bo v prihodosti še kdo podal po svetu zgolj s knjigo v naročju?

Ne vem, vem pa, da je tudi mene v oddaljeni in tuji svet Afganistana popeljala knjiga Tek za zmajem. In ko sem v Časorisu pripravljala prvo Zgodbo otrok sveta o Erfanu, dečku brez spremstva, sem trpljenje Hazarjev v deželi Paštuncev in razloge, zakaj so se nekateri morali iz Afganistana zateči v Iran, od koder je denimo Erfan pribežal v Slovenijo, znala predstaviti le skozi to knjigo.

Ponesrečen nabor knjig

Potem ko je Pirls pokazal, da bolje berejo otroci iz dužin, kjer je na policah veliko knjig, se je na Facebooku pod zapisom, da so za (ne)branje otrok odgovorni starši, vnela burna razprava. 

Poleg tistih, ki so pritrjevali takemu razmišljanju, so se oglasili tudi taki, ki so se s tem le delno strinjali ali sploh ne, in navajali še druge razloge za nebranje današnjih otrok. Poleg  telefonov, računalnikov in drugih naprav se je na seznamu odgovornih znašel tudi učni načrt za slovenščino, ki da s ponesrečenim naborom knjig zatira bralni užitek. 

»Otroke morijo z deli, ki jih je povozil čas,« je zapisala ena od komentatork. »Zakaj ne uvedejo sodobnih in otrokom všečnih literalnih del?«

V mislih sem ji pritrdila.

Ob njenih besedah sem se namreč spomnila drugošolke, ki je z monotonim glasom prebirala slikanico Kdo je sešil Vidku srajčico? Kako naj bi vedela, kaj je preja in kaj tkalni stroj? Kako naj bi razumela, zakaj so morale Vidku priskočiti na pomoč živali in rastline, če odrašča v svetu, v katerem mnogi otroci pametni telefon prvič vzamejo v roke že pri dveh letih? Mar ni nobene druge knjige, ki bi stisko zaradi revščine otrokom približala na način, ki se jih bo dotaknil?

Kaj lahko današnjim devetošolcem razkrijejo Jurčičevi Rokovnjači ali Deseti brat? Kako blizu jim je še lahko svet Alexandra Dumasa ali Leva N. Tolstoja?

A po drugi strani so ameriški petnajstletniki iz Denbyjeve knjige brez težav prebirali Dostojevskega in mrakobne pesmi Sylvie Plath.

Morda pa je za privzgajanje ljubezni do knjige vendarle najbolj primeren, pristojen in izučen karizmatičen učitelj, ki bi si za vzornika vzel profesorja Johna Keatinga iz Društva mrtvih pesnikov?