Sonja Merljak Zdovc
Sonja Merljak
Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).
Avtorjevi novejši prispevki
-
Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma
(Esej, kolumna, 7 min)
Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.
-
Točka preloma ali zakaj ne smemo nikoli obupati
(Esej, kolumna, 7 min)
Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.
-
Snežinka in njena odgovornost za plaz
(Esej, kolumna, 7 min)
Kako je mogoče, da v času, ko je že skorajda vsaka neokusna ali neprimerna opazka razglašena za seksistično, v času, ko se milenijci zgražajo nad seksističnimi prizori iz nanizanke Prijatelji (Friends) in ko se je pod njihovim drobnogledom zaradi svojega seksizma znašel celo James Bond, dekleta sporočajo, da jim je pri spolnih odnosih večinoma neprijetno?
-
Knjige sveta in zakaj jih je treba brati
(Esej, kolumna, 9 min)
Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.
-
Ne moreš biti običajen, če si bil rojen, da izstopaš
(Esej, kolumna, 8 min)
Nekdo bo strah pred Drugim premagoval s Slovensko popevko, kdo drug s Čudom. Ni važno. Važno je, da bo tega strahu vse manj in da bodo nekega lepega dne ljudje s posebnimi potrebami dobili priložnost in postali vidni del najširše družbe. Taki, kot so, zvesti samim sebi.
