LUD Literatura

Niti ene? Pa kaj potem!

Agata Tomažič

In potem se človek na neki točki, po več letih tiščanja glave v pesek, le ukloni. Kapitulacija nikoli ni radostna, zato se potem raje vedeš, kot da to ni nič takega. Ker da je življenje posejano z mnogo hujšimi skušnjavami, katerim vdajati se je veliko bolj tvegano ali pogubno. In ker obstajajo načini, kako reševati vprašanje Lebensrauma, ki so veliko bolj neprizanesljivi kot ta, ki sem ga ubrala jaz.

 

Naročila sem nov knjižni regal.

 

Beroče občestvo Slovenije je letos prav na prvi dan največjega praznika knjige, knjižnega sejma, oplazil ledeni piš izsledkov raziskave Knjiga in bralci VI. Podatki so bili šokantni, pretresljivi, iztreznjujoči in kar je še senzacionalističnih pridevnikov, ki jih mediji radi vpletajo v tragične vesti o letalskih katastrofah, preranih smrtih rakavih otrok in podobnem, kar ljudem vedno tekne. Najglasneje je odjeknila uničujoča podrobnost, da več kot polovica, natančneje kar 53 odstotkov Slovencev – in ta delež se viša! –, v zadnjih letih ni kupila niti ene knjige.

Čeprav sodim med tiste, ki knjige ne le berejo in kupujejo, ampak tudi pišejo (in potemtakem upajo, da jih bo kdo kupil), bi si dovolila debelo laž, če bi zapisala, da so me rezultati raziskave pretresli. Pretiravala bi že, če bi trdila, da so me kakorkoli ganili. Še najmanj bi se oddaljila od resnice, če bi rekla, da so me navdali z nejevero. Če bi hotela biti zajedljiva, pa bi kratko in malo rekla, da mi je za njih malo mar. Jaz namreč sploh ne poznam ljudi, ki ne bi kupovali knjig. Pripravljena sem sicer verjeti, da obstajajo, tako kot obstajajo taki, ki se vozijo z zasebnimi letali in so v enem dnevu sposobni zapraviti več kot jaz v celem letu – a kaj naj z njimi? Ne poznamo se, nikoli se ne bomo spoznali, ne zanimajo me. Tako je tudi s tistimi, ki živijo brez knjig. No, morda kakšnega takšnega bežno poznam, pa mi tega raje ne omeni. Ker se tega sramuje – in tako je tudi prav.

Knjige, v kakršnižebodi pojavni obliki, so nepogrešljivi spremljevalec omikanih in pametnih ljudi. To se sliši elitistično – in tako tudi je. Tako kot bogastvo tudi razum in še marsikatera druga človeška lastnost ni razdeljena enakomerno. Enakopravnost je stanje, za katerega si lahko kot družba prizadevamo, enakost pa je nedosegljiv ideal, ki lahko živi le v utopičnem svetu in blodnjah naivnih, neizkušenih in neobrušenih Kandidov. Branje knjig, sploh zahtevnejših, nikoli ni bilo in nikoli ne bo konjiček vseh ljudi. Presenetljivo, ampak izobrazba tu ne odigra tiste prave ločnice. Visokošolska diploma, včasih pa celo še kakšno više rangirano dokazilo o izobrazbi, danes ni več zagotovilo, da imaš opravka z razgledanim, umnim človekom. Še vedno pa velja obratno: kadar ti pot prekriža nekdo, ki ustreza vsem parametrom pametnega in se je z njim užitek pomenkovati o čemerkoli, se bo zagotovo izkazalo, da je vsaj v določenem obdobju svojega življenja veliko časa pretičal med knjigami.

Nebralci danes, si mislim, niso ljudje, ki bi si pobega v svetove med knjižnimi platnicami ne mogli privoščiti zaradi predolgega delovnega časa, zgaranosti in vsesplošne revščine. Ne, taki si pravice do branja ne dovolijo odtegniti. Ne, sploh ni gmotno pomanjkanje tisto, ki bi ljudem preprečevalo dostop do knjig. Če se, s ščepcem domišljije in zvrhano mero nesramne stereotipizacije, poskušam vživeti v lik povprečnega Slovenca, ki si v zadnjem letu ni privoščil niti ene knjige, niti tistih s kupa pri blagajni v papirnici, ki so namenjene najljubši mami, zlatemu očetu ali najboljši ženi, niti tistih s stojala v špeceriji!, potem v stekleni krogli zagledam naslednje. To bitje, ki je lahko ženskega ali moškega spola, vse okoli sebe precenjuje z zelo preprostimi vatli. Recimo s številkami – in te mu povedo, da knjiga ni racionalna investicija. Snop papirja, tiskarsko črnilo, nabrizgano v črke, nekaj lepila – pa kdo pri zdravi pameti bi za to dal deset, dvajset, trideset ali celo štirideset evrov?! Če za to dobiš kosilo s sedmimi hodi med tednom restavracij, s katerim se boš lahko pobahal pred prijatelji, dih jemajoče čevlje z zlatimi zaponkami, s katerimi boš zaprla usta sodelavkam, ali pa vsaj polovico obroka za lizing avta višjega srednjega razreda, zaradi katerega celotno družino sosedje gledajo s spoštovanjem, ki jim ga prej v desetih letih ni uspelo pridobiti.

Izvorna napaka seveda tiči v tem, da bitje, opisano v zgornjem odstavku, knjigo doživlja izključno kot snovni predmet. Ker ne premore domišljije in sposobnosti razmišljanja onkraj ustaljenih okvirjev (kar je povezano s tem, da nikoli ni bralo …), vrednoti samo nosilec, na vsebino pa pozabi. Tako pač razmišljajo vsi v njegovem svetu, obsojati jih bi bilo neproduktivno in nesmiselno. Kar sta sicer verjetno pridevnika, ki jih oni namenjajo nam, prebivalcem našega sveta, ki v knjigah vidimo vse kaj drugega kot sveženj papirja.

Knjiga se mi je od nekdaj zdela idealno darilo, ker za najmanj denarja dobiš največ (dokaz, da v resnici tudi jaz znam razmišljati racionalno in gospodarno!). Ker se med platnicami lahko odpirajo vznemirljive pokrajine, se razlega mestni vrvež, odvijajo se zgodovinski dogodki in gnetejo zanimivi ljudje – podobno kot tisti človečki, ki živijo v radiu ali televiziji, saj to vsakdo ve. In kakor zadošča samo pritisk na gumb, pa človečki v radijski ali televizijski škatli oživijo in zabrenčijo, je pri knjigi dovolj že, da jo odprete in začnete brati.

Na enem od ljubljanskih zidov se je nekoč pojavil čudovit grafit: »Odkar znam brati, berem,« je nekdo nasprejal. Prav hudo mi je bilo, da so napis sčasoma prebarvali, ker bolj preproste in udarne resnice o branju še nisem odkrila. Po mojem mnenju jo je mogoče razumeti tudi v prenesenem pomenu: »Odkar sem se navadil(a) brati, berem.« Komur že v mladih letih ne preide preživljati vsaj občasno kakšne samotne urice, zapreden v knjižno čtivo, temu se bržčas niti v poznejšem življenju ne bo prebudilo veselje do branja. In kdor se tej ljubezni preda že zamlada, je nikdar ne zapusti.

Zaradi vsega tega se z odstotkom ljudi, ki ne berejo oziroma ne kupujejo knjig, ne obremenjujem preveč. Prepričevati, naj se vendarle spremenijo, je brez haska. Menda skoraj tako kot nagovarjati prepričane, se pravi nas, bralce. Zamerim pa medijem, ki so med letošnjim knjižnim sejmom, ki je ponujal toliko različnih zgodb in dogodkov, zares pograbili le izsledke tiste nesrečne, zgoraj omenjene raziskave. Ki bi tako skorajda postala samouresničujoča se prerokba, čeprav podatki držijo le za polovico populacije in čeprav se je iz sejemskega direndaja v vseh treh etažah Cankarjevega doma dalo sklepati o živahnem sklepanju kupčij. Resnično, če si hodil med stojnicami, prosil avtorje za podpise ali poslušal pogovore na katerem od prireditvenih prizorišč, si kar težko verjel, da onkraj tega obstaja neki vzporedni svet, v katerem knjige niso v središču pozornosti.

Letos spomladi sem obiskala aleksandrijsko knjižnico. Mesto niti malo ne ustreza tistemu, kar sem pričakovala po prebiranju Durrellove tetralogije, toda knjižnica je bila natanko takšna, kot sem o njej brala. Stopila sem iz taksija in se ubogljivo napotila v smer, ki mi jo je pokazal voznik. Do glavnega vhoda, pred katerim se je vila vrsta. Sploh ne turistov, ampak večinoma študentov in študentk, ki v prostorne knjižnične dvorane hodijo študirat. Počasi sem se pomikala s čakajočimi, dokler se naposled nisem znašla pred varnostnikom. Vajena bolj ali manj temeljitih pregledov že iz kairskih muzejev in drugih uradnih ustanov, sem uniformirancu kar sama pred nos pomolila vsebino svoje torbe, češ, nimam ne razstreliva ne orožja. Toda človek se ni zadovoljil s hitrim ošvrkom moje popotne bisage, iz trenutka v trenutek je postajal bolj sumničav in nazadnje kar z roko segel vanjo in pričel brskati. Česa takega še nisem doživela, od zaprepadenosti sem ostala brez besed in samo nemo stala poleg. Naposled je z zmagoslavnim nasmeškom izvlekel, kar je iskal, kronski dokaz tega, da me je upravičeno sumil: moj popotni vodnik! Odprl je broširano izdajo z vzcvetelimi platnicam in z odločno gesto na prvo stran pritisnil žig. Da me ob izhodu ne bi obtožili, da sem jo izmaknila kje s knjižničnih polic, se mi je posvetilo takoj zatem.

To spoznanje me je navdalo s tako dobro voljo, da sem se mu nemudoma nasmehnila, on pa mi je nasmešek vrnil. Kot bi se v trenutku pomaknila tisočletja nazaj v času, v obdobje prvotne aleksandrijska knjižnice, ki je veljala, kot so nas učili, za najizčrpnejšo zakladnico znanja v antiki. A odtlej se očitno ni veliko spremenilo, knjiga je še vedno dragocenost, ki se jo splača ukrasti. Ali jo postaviti na nov knjižni regal, čeprav na ta račun izgubiš nekaj prostora za prosto gibanje po stanovanju.

O avtorju. Pisateljica in publicistka. Je avtorica dveh kratkoproznih zbirk (Česar ne moreš povedati frizerki, Nož v ustih), zbirke literarnih potopisov z naslovom Zakaj potujete v take dežele?, za katero je prejela nagrado krilata želva, in romana Tik pod nebom. Njena najnovejša knjiga Čmrljev žleb je svojevrsten žanrski hibrid družinske sage in … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kulturna zatočišča, v katera se radi vračamo

    Urška Bračko

    »Mesto vstopa in izstopa iz knjigarne, eden brez drugega pravzaprav ne moreta.«

  • Sami skupaj

    Tina Bilban

    Mulci berejo – motivacije zmanjka predvsem odraslim.

  • Mi bomo brali kaj drugega

    Matevž Kos

    Pametne umetne knjige bodo brali programirani pametni umetni bralci, mi bomo brali kaj drugega, in tudi to bo moral nekdo napisati.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.