daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.

Ne znam živeti v dimenzijah / prostor-čas – / moje stanovanje / je poddimenzionirano.

Dorian je lep dovolj lep zame kotički ust obrnjeni v nebo mošus v besedi lasje nebesa oblakov vejevje.

Bil disident v svoji vasi videl kako so naenkrat postavli ograje verige in žice kjer so prej bile restavracije in so posebni ljudje čisti in svobodni ležali mučeni na makadamih

tvojo fotografijo sem si z žeblji nabila na vagino, da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame, v resnici nabijajo v nebo tvojih ust

Raztreseno oklovino smo pometli na drugo stran.

moja usta so polna krikov, z neba odkrušenih verzov in shiranih drobtin.

Ko si star skoraj trideset in imaš za sabo nerazrešene travme iz otroštva in nekaj (nesrečnih) ljubezni preveč (3) in precej pričakovanj, ki se nikoli ne uresničijo (Hollywood, Romeo in Julija ipd.), nehaš verjeti v zaljubljenost in namesto tega začneš verjeti v ljubezen.

Na verandi se kopiči rdeča. Pred večerom te bodo izgnali v razporke, med priprte ustnice, ujeli te bodo.