Križci in krožci

Tanja Badalič

Brez sledi sonca
in lune –
nebo se igra križce in krožce.
Nekdo trosi v omrežje
prepričanja, da bi razvil
zakrnel voh
razmreženih.
Tatovi gozdov
in voda
se smukajo mimo mene
na ulici, v nakupovalnih centrih
in na bencinskih črpalkah.
Vljudno – tako so me učili –
jih pozdravljam in
postajam brezhibna
žrtev-krvnik,
ko v vozičku zibam
ropotijo,
obsojeno na sosežig
v dolini
množičnega ekoturizma.
(voda-zemlja-zrak-telo
ne nosi
etikete FRAGILE!)
Da se posipam s pepelom?
Potresam se
z zoglenelimi konfeti
in izkašljujem neka čudna
razmerja med odrasti
in od-rastjo,
ki jih iRobot neslišno pomete
pod prag Zemlje.
Prav tja, kamor
požeruhi kozlajo
meso in kri požrtih,
svojo kri pa
hranijo na 3 °C.
Nekaj. Nekaj
se jim mora stalno dogajati.
Nekaj – nekaj – nehaj že!
(Zemlja, #nisisama)
Tri v vrsto.

O avtorju. Tanja Badalič se rada zadržuje med drevesi v gozdu, plava z meduzami, razpravlja o bistroumnih nesmislih ter ob kresnih večerih (za)vestno nabira praprotno seme, da si lahko z živalmi in rastlinami pripoveduje zgodbe skozi celo leto. Ukvarja se z ekokritiko, poezijo in slikanjem. Doktorirala je na področju primerjalnega študija idej in kultur.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica