Tri pesmi iz zbirke Razraščanja

Navadni netresk
Sempervivum tectorum

V izpahu spomina sem razkrila
pripovedko, v kateri so izginevale živali.
Z zasukanimi stopali sem polzela
skozi visoke trave,
ki so bile odluščene z zemlje,
loveč zadnje repe svetlobe.
Hrošči so se ovijali v progaste sence,
medtem ko so se krošnje prevesile
v zaraščene dežne oblake.
Z dlanjo sem zajela utapljajočo se čebelo.
Začutila sem njena prepojena krila,
ki so vzdrhtela ob ponovnem vzletu
skozi lesket predčasnih kapelj.
Na dlan so se spuščale drobne srage dežja,
ki so pronicale v črte obče usode.
Naenkrat so se zvrtinčile v
letnicah dreves, polžjih spiralah,
morskih školjkah, cvetovih in
rdeče-rjavkastih rozetah netreskov.
Vzorec se je širil v ozvezdja
živalskega kroga in vzvaloval
med plimo in oseko neznanih
morij, iz katerih so se vlekle sledi
prvih stopinj življenja. Sledi,
ki smo jih znale na pamet,
a nikoli dovolj dobro, da bi vedele,
katere so zares smrtonosne in katere
v bolečini drugega ne zabolijo,
kot bi morale.

Granatno jabolko
Punica granatum

Skozi plastično slamico
srkamo utrip oceanov.
Težke stopinje tonejo na njihovo dno.
V zalivu kareta izkopava gnezdo
svojim nerojenim mladičem,
da bi jih luna žarometov ne zavedla.
Za njo se vije dolga sled.
Pesek polzi med pisanimi koktajli noči,
ko v morje pljuvaš peške
granatnega jabolka
in preštevaš poteptana jajca.
Ikona na oltarju gladine
se nam posmehuje iz svojega kalupa,
vsiljuje svojo pozlačeno podobo:
Kdor me gleda skozi lečo,
se nikoli ne bo uvidel.
Sončni vzhod je zaspal,
ker je predolgo čakal na svoj zahod.
V izropanem želvjem gnezdu
me v položaju zarodka
zasipava sipka mivka.

Šentjanževka
Hypericum perforatum

V šatulji hranim razžarjeno srce.
Božam ga in pljuvam, da bi ugasnilo
in se zvrtinčilo v visoko zaraščene
gozdove, kjer so ga ujeli.
Slišiš?
Še tečejo stopinje.
Vse hitreje, vse tišje si sledijo
sajaste trume zalubnikov.
Iz zoglenelih hlodov bodo nekoč
vzcveteli krvavi cvetovi šentjanževke.
Krokarji bodo naznanjali nesluteno
in popadali na druge svetove.
Njihovo perje bo od črnine
ohranilo le lesk
in takrat bom narahlo potresla škatlico,
da bodo ponovno vzleteli.
Iz oguljene skrinjice bo odzvanjalo
zamolklo tuljenje volkov.