Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.