Tri pesmi iz “mašinerije mogotcev”
Miha Maurič
nisem sinestet, čeprav gledam z usti
moja usta so polna krikov,
z neba odkrušenih verzov
in shiranih drobtin.
polna zgnetenega malodušja časa,
ki se lomi v osrčju ur,
polna vtaknjenih jezikov,
stegnjenih v votlino.
moja usta so v žepu telesa,
v vpregi večne žeje,
v pospešku utripa.
v mojih ustih je teža kamna,
odvrženega z zamahom.
v mojih ustih se plazijo skeleti,
se drgne zven,
se levijo reke.
v mojih ustih dirjajo konji,
v mojih ustih počiva zrak.
v mojih ustih je praznina
razprta na široko,
z mojih ust kaplja
golota smrti.
z izklopljenimi očmi
misli sprožam skozi oklepaj,
v plimo neba pljuskam železo.
na temenu nosim izgorelost bojevanja
in srepeč obelisk rane.
ogrinjalo čutim,
pod njim
puhlo vrečo s skeletom.
kot da sem že tam,
kjer še nisem.
luč slišim, vsenaokrog gruli.
odpeljan bom na hrib,
kjer bo horizont zrasel čez ramena.
tam bom jedel,
če bom imel kaj,
prenehal bom trzati.
umrl bom elegantno,
kot jastreb.
tega ni z zaustavljenim pisalom
kožuh me pritiska ob čeri,
voda izhlapeva skozi
posekane ustnice.
večer se je iztiril
kot pokrajina.
skočil sem,
zdaj pišem neformalno.
nosim kožo,
zloščeno kot steklo.
više sem od zgoraj,
oblake ližem,
dokler tišina ne zabrni
kot spuščena mišica.
nimam kaj povedati,
samo stebla sekam,
v mreži
pod zrcalom.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.