Nenadoma zadišiš po dihanju

Miha Maurič

žvižg je balon v trupu
ko se pokrajina razteza
skozi ude

psiha se strga
kot papirnat šiv
ko palica spolzi pod rebra

škljucneš v paro
skozi periskop zašiješ črto

nenadoma zadišiš po
dihanju

krizantemo zalepiš na trebuh
s čebeljim zadkom uzreš zrcalo

falični simboli izpodrivajo odejo
ustnico pregrizneš kot peško

našpičeni kavlji vzletajo nad ulico
petrolej se razliva po nogah

po večerji se dekantiraš
da lahko prsti v mraku
trkajo

oko je v žaluziji
ko ošiljen svinčnik pade v ključnico
svetloba se razprši kot jajce

bistvo izvlečeš konju s hrbta
ter v senci produciraš
ulomljen zven

zrak požreš kot pilulo
in splakneš
možgane

groblje pade v sonce
s košaro
zrak tehta

zaprašiš se
skelet ti spolzi v nogavico
krogla pade v torzo

dihanje je
nepovratno
izgubljanje

O avtorju. Miha Maurič je pesnik, filozof in programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Uredil je zbir šestih Šalamunovih pesniških zbirk, ki so posthumno izšle v knjigi Jutro (Beletrina, 2018), ter knjižico Vse kar sem objel je ušlo (JSKD, 2019) kot posebno izdajo ob obletnici pesnikove smrti. Je član umetniškega kolektiva … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica