Kotički ust obrnjeni v nebo

Tom Veber

***

Dorian je lep
dovolj lep zame
kotički ust obrnjeni v nebo
mošus v besedi
lasje nebesa oblakov vejevje.

 

 

 

***

Jon a še verjameš v čudeže
v rdeče smokve
zgodaj spomladi
v polže
ki zvečer rinejo
v nebo?

 

 

 

***

Poleti ko so dnevi daljši
in misli vlažne
je dovolj časa za hrepenenje.

 

 

 

***

Morda je Porto
morda so tvoje roke
morda so gore v zatonu svetlobe
morda odmev ki lovi trenutek.

 

 

 

***

Medtem na oknu
sloni zima
slišim kako prihaja
iz svojega središča
kot bi bila
zmeraj tu.

 

(Sestavljanka iz pesmi Ane Svetel)

 

 

 

***

Hiše na pobočjih mojega jezika molčijo.

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška, Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič.  Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Cikel o minljivosti

    Sara Nuša Golob Grabner

    Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

  • Strupene kroglice

    Aleš Jelenko

    Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

  • Zamenjati svečko pomeni ubiti bika

    Rok Korošec

    Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

Izdelava: Pika vejica