5. januarja 2021

Kotički ust obrnjeni v nebo

Tom Veber

***

Dorian je lep
dovolj lep zame
kotički ust obrnjeni v nebo
mošus v besedi
lasje nebesa oblakov vejevje.

 

 

 

***

Jon a še verjameš v čudeže
v rdeče smokve
zgodaj spomladi
v polže
ki zvečer rinejo
v nebo?

 

 

 

***

Poleti ko so dnevi daljši
in misli vlažne
je dovolj časa za hrepenenje.

 

 

 

***

Morda je Porto
morda so tvoje roke
morda so gore v zatonu svetlobe
morda odmev ki lovi trenutek.

 

 

 

***

Medtem na oknu
sloni zima
slišim kako prihaja
iz svojega središča
kot bi bila
zmeraj tu.

 

(Sestavljanka iz pesmi Ane Svetel)

 

 

 

***

Hiše na pobočjih mojega jezika molčijo.

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik. Kot igralec/plesalec je nastopal v gledališču Glej, PTL-ju, Kino Šiška, Klubu Tiffany in v English student theatre. Kot pevec je sodeloval s pevskimi zbori Sankofa, Beegesus, APZ Maribor, APZ Tone Tomšič.  Poezijo objavlja v Poetikonu, Dialogih, Mentorju, Literaturi in Apokalipsi. Sodeluje na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Pesmi

    Urška Kramberger

    (Poezija,  1 min)

    kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

  • Miloradu S.

    Tjaša Škorjanc

    (Poezija,  1 min)

    odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

  • Balada o črnem vesolju

    Vid Karlovšek

    (Poezija,  1 min)

    črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Izdelava: Pika vejica