LUD Literatura

Žeblji

Ana Lorger

1. Telesa se drgnejo, telesa praskajo.

 

tvojo fotografijo
sem si z žeblji nabila na vagino,
da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame,
v resnici nabijajo v nebo tvojih ust,
medtem ko ti voziš durstexpress v berlinu
in se jaz jebem s svojo privatnostjo,
mojo pičko nalepiš na naslovnico romana,

sori, jaz nisem žejna.

 

2. Telesom gre na bruhanje.

 

če bi rad izmeril količino moje bolečine,
izmeri, koliko časa se cmok gošče
vali iz mojega požiralnika,
če bi rad izmeril potencial moje šibkosti,
izmeri centimetre med mojimi možgani
in sklepi telesnih okončin,
če bi rad izvedel, koliko hrane prenese moj želodec,
me zabaši s stiroporom.

 

3. Telesa se obrnejo sama vase.

 

zmanjkalo mi je sredstev za tolčenje po tebi,
da zdaj tolčem po sebi,
žeblji so se obrnili proti mojemu hrbtu,
ko si nabijal v rit, je iz požiralnika zrasla sekvoja,
rekla sem: prižgi vžigalnik,
in si skuril mojo kožo, moj les.

puhaš mi dim v fris in oči govorijo:
jebi se, jebi se,
jebi se.

 

3.a. Orgazem.

 

4. Zdravniki in medicinske sestre rešujejo ta telesa.

 

to je moja hčerka.

 

Telo hčerke bruha na tla.

 

to je moja hči in je bipolarna.
ne biseksualna,
bipolarna.

 

Telo bruhajoče hčerke odpeljejo.

 

hočem zapustiti te hodnike,
hočem odpreti okna in zadihati zrak,
hočem razžagati te postelje,
hočem pofukati svojo cimro.
dobro pofukati,
z jezikom in celo roko.

 

Hči pride nazaj.

 

govno.

 

5. Glasbeno telo, telo, ki poje.

 

daj mi to jebeno harmoniko,
daj mi mandolino, kitaro, klavir,
ne mi kuhat kosila,
goltam, goltam, goltam,
daj mi harmoniko, mandolino, kitaro, klavir,
ne jote, cmokov, pohanih bučk,
jaz rabim zvok teveja, ki ga preglasi stok,
jaz rabim nož, da zaigram melodijo,
jaz rabim stene, da si zagradim sobo,
rabim vodo, da zalijem vse tvoje pepelnike.
in spet te hočem pofukat.
z obema rokama.

sori.

 

6. Telo, ki plava.

 

ta bolečina ni univerzalna,
je moja osebna,
privatna lastnina.

pustite mi, da si zabijem tiste žeblje v kožo,
ker bojo predrli v tvojo,
penetrirali bodo vate.

 

7. Mir s telesi.

 

Mir z mano
in mojim telesom,
ki si ga z žeblji
takrat enkrat
pribil na posteljo.
Še vedno je tam.

O avtorju. Ana Lorger, magistra dramaturgije in komparativistike, je samozaposlena v kulturi kot kritičarka in književnica. Kot urednica vsebin, knjižničarka in kuratorka gledališkega programa je zaposlena pri društvu Mesto žensk, na radiu Ars dela kot honorarna sodelavka. Ustvarja glasbo, tehnicira, piše in se udejstvuje v gledališču, najraje pa se sprehaja s svojo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • mrčes_5

    Dejan Koban

    enostavčne povedi / enostavno vijugajo med / kabli

  • ne znam pisat

    Primož Čučnik

    stara mama bo živela večno kot škratinja

  • Bazen ki ga odnašajo robovi (izbor)

    Helena Zemljič

    Ko rečem / moji radi hodijo na izlete In ti / a res?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.