Žeblji

Ana Lorger

1. Telesa se drgnejo, telesa praskajo.

 

tvojo fotografijo
sem si z žeblji nabila na vagino,
da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame,
v resnici nabijajo v nebo tvojih ust,
medtem ko ti voziš durstexpress v berlinu
in se jaz jebem s svojo privatnostjo,
mojo pičko nalepiš na naslovnico romana,

sori, jaz nisem žejna.

 

2. Telesom gre na bruhanje.

 

če bi rad izmeril količino moje bolečine,
izmeri, koliko časa se cmok gošče
vali iz mojega požiralnika,
če bi rad izmeril potencial moje šibkosti,
izmeri centimetre med mojimi možgani
in sklepi telesnih okončin,
če bi rad izvedel, koliko hrane prenese moj želodec,
me zabaši s stiroporom.

 

3. Telesa se obrnejo sama vase.

 

zmanjkalo mi je sredstev za tolčenje po tebi,
da zdaj tolčem po sebi,
žeblji so se obrnili proti mojemu hrbtu,
ko si nabijal v rit, je iz požiralnika zrasla sekvoja,
rekla sem: prižgi vžigalnik,
in si skuril mojo kožo, moj les.

puhaš mi dim v fris in oči govorijo:
jebi se, jebi se,
jebi se.

 

3.a. Orgazem.

 

4. Zdravniki in medicinske sestre rešujejo ta telesa.

 

to je moja hčerka.

 

Telo hčerke bruha na tla.

 

to je moja hči in je bipolarna.
ne biseksualna,
bipolarna.

 

Telo bruhajoče hčerke odpeljejo.

 

hočem zapustiti te hodnike,
hočem odpreti okna in zadihati zrak,
hočem razžagati te postelje,
hočem pofukati svojo cimro.
dobro pofukati,
z jezikom in celo roko.

 

Hči pride nazaj.

 

govno.

 

5. Glasbeno telo, telo, ki poje.

 

daj mi to jebeno harmoniko,
daj mi mandolino, kitaro, klavir,
ne mi kuhat kosila,
goltam, goltam, goltam,
daj mi harmoniko, mandolino, kitaro, klavir,
ne jote, cmokov, pohanih bučk,
jaz rabim zvok teveja, ki ga preglasi stok,
jaz rabim nož, da zaigram melodijo,
jaz rabim stene, da si zagradim sobo,
rabim vodo, da zalijem vse tvoje pepelnike.
in spet te hočem pofukat.
z obema rokama.

sori.

 

6. Telo, ki plava.

 

ta bolečina ni univerzalna,
je moja osebna,
privatna lastnina.

pustite mi, da si zabijem tiste žeblje v kožo,
ker bojo predrli v tvojo,
penetrirali bodo vate.

 

7. Mir s telesi.

 

Mir z mano
in mojim telesom,
ki si ga z žeblji
takrat enkrat
pribil na posteljo.
Še vedno je tam.

O avtorju. Ana Lorger, rojena v Ljubljani, je nekoč prebrala stavek, ki pravi, da »razpoka nastane tam, kjer jezik zadene ob meso in tega ne more razbliniti v tekst.« Zato ves čas prehaja med izražanjem in molčanjem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica