Kratki lasje

Vstopim v staro kuhinjo z visokimi stropi, neko pozno poletje, med nabiranjem sliv. V tej hladni hiši, ki jo zdaj krasijo ploščice na tleh, sedim na temno rjavi leseni klopi, utrujena od sonca, prepotena od sklanjanja, nošenja, čepenja, pijem hladno vodo in grizem bele žemlje, ki jih na mizo kar v plastični vrečki vrže tvoj mlajši brat. Sediš nasproti mene in med tvojim pripovedovanjem se sprašujem, kako je biti ti, kako je živeti v tej pokrajini pred sedemdesetimi leti, prav v tem letnem času, ko na kranjski železniški postaji stopiš na vlak, da bi se vrnila domov. Kako je biti s tvojimi mislimi, ko sediš na vlaku in v žepih nosiš denar, v bisagi zraven sebe pa pet velikih štruc belega kruha, nekaj kosov mesa in potico? Kako je biti ti, ko na stolu poleg okna skleneš svoje utrujene roke, tako kot sklenjene in utrujene zdaj ležijo na tvojem krilu tu pred mano? Roke, ki so vsak dan v tkanine vbadale drobne igle, potrpežljivo, šiv za šivom, da so se niti med seboj povezale, se postopoma nizale v kroje in iz krojev v hlače, majico ali krilo. Kako je biti ti, pri mojstrici izučena šivilja, ki mora, tik preden se zaposli v velikem mestu, oditi še enkrat domov, da enajstčlanski družini prinese to, kar je zaslužila? Kar nosiš na sebi, je vse, kar imaš, rjava torba, kjer tiči nekaj oblek, majhen zvežčič, šivanke in niti, nekaj sveč, vžigalice in majhen lesen križ. Prav ta hiša, kjer zdaj sediva skupaj, kmalu postane bratova, ti pa si sama na poti v svet. Kako je biti ti, tik pred obiskom staršev, po zaključku vajeniške prakse, po zaključku enega izmed najlepših obdobij v tvojem življenju? Ali se nasloniš na okno vlaka in si v mislih izrisuješ svetlobo sveč na obrazih svojih sovajenk, si izrisuješ stisnjene ustnice mojstrice, odločne, visoke gospe, ki z utrujenimi rokami popravlja vaše šive? Kako je biti ti, sedeti na vlaku in se na poti domov spominjati šepetanja deklet v delavnici, si mrmrati skupno melodijo, se spominjati sladkanja s suhimi slivami, lupljenja jabolk s skupnim nožkom, ki ga ena izmed vas skrbno nabrusi, skupnega spletanja kit in nedeljskih obiskov maše? Kako je iti s tvojimi tenkimi prsti skozi lasišče, se zazreti skozi okno in stisniti ustnice, kako je slutiti, da bo prihod domov terjal žrtev, kako je pričakovati najslabše in vedeti, da se bo to pričakovanje uresničilo? Imaš vsaj kanček tihega upanja, da tvoj prihod domov ne bo vznemiril nikogar, kaj upanja, da te bo mati sprejela z juho in da ti bo oče, ki sem ga sama videla zgolj na družinskih fotografijah, pa še to zelo redko, stisnil roko, nato pa si nalil kozarec vina in nepremično zrl predse, v bel prt s čipkami ob robu, sam sredi hladne jedilnice? Kanček upanja, da bo spregledal, pozabil, ignoriral dejstvo, da si domov prišla postrižena?

Čipkast prt je še vedno tu, s prsti drsim po njegovih robovih, nato pokažem na vijugaste vzorce na steni in tebe, tvojega brata in sestro vprašam, ali je bila ta stena od nekdaj pobarvana turkizno zeleno. Seveda ne, mi odgovorite, to je staro šele šestnajst let. S požirkom vode poplaknem žemljo in te opazujem. Ti ješ že četrti kos, s čela ti kaplja pot, zobno protezo si spraviš v nogavico. Kako je biti ti, na vlaku, brez dolge bele kite na ramenih, saj ti jo je prijateljica nekega večera odstrigla? Pot domov traja in ti znova in znova zreš v prizor, v vaju, kako sedita na postelji internata in šušljata o tem, kako prijetno bi bilo, če bi si lahko lase skrajšali, da bi bili takšni kot prodajalka zelenjave na sobotni tržnici. Visoka prodajalka kratkih rjavih las, ki se končajo pri ušesnih mečicah. Kako je biti ti, ko se zazreš v to nenavadno pojavo, v desnem žepu plašča iščeš drobiž, da bi kupila krompir, a se ti roka trese in poti, in se ti zdi, da vse skupaj nima smisla, kako je biti ti, priti na kranjski sejem, se izgubiti v množici ljudi, se skrivati med telesi in raznoraznimi pogledi ter jo od daleč opazovati? Nemogoče je izbrisati podobe las tiste nenavadne osebe sredi trga, za lesenim pultom, samosvojih gibov, kot da bi bila duh, nadzemeljsko bitje, kot da bi bila ti, ampak v drugem času, drugem svetu, morda v paralelnem vesolju. Kako je biti ti, pustiti, da se na večer pred odhodom domov prijateljica s srebrnimi škarjami skloni nad tvojo glavo, da lasje padejo na tla kot mrtva riba, mrtva kita, ki jo pometeš stran in se v trenutku zaveš, da bo imela svoje posledice? Tvoja prijateljica ni tako pogumna, roke se ji tresejo, sprašuje te, ali si prepričana, in ko pade kita, padejo škarje in padeta vajini telesi, objeti v tvoji postelji. Kako je biti ti, sedeti na vlaku, potrpežljivo, mirno, čeprav misli švigajo, kako je biti ti in ne obžalovati? Kako je biti ti, ko stopiš z vlaka in se od mesta peš odpraviš do majhne vasi, tvojega doma, dve uri stran, prav po tej poti, po kateri sva se zdaj udobno pripeljali z avtomobilom, mimo koruznih polj, mimo porumenelih jablan in rumenih, od vročine požganih travnikov? Kako te takrat bolijo noge, ko stopaš po prašni cesti, ki je zdaj že asfaltirana, kako se vsake toliko časa prepotena ustaviš, da se nadihaš zraka, da si z ramen vržeš culo in odložiš torbo, da si za trenutek odpočiješ, saj so noge kot opeke, ki nočejo domov, ki si hočejo zgraditi hišo kar na poti, se ustaviti in se nikoli več vrniti? Kako je biti ti, ko stopiš na prag domačije, stopiti v hladno hišo, ki je takrat še brez stranišča, brez električnega kuhalnika, brez električne luči v jugoslovanskem slogu in brez ogledala – tega je pri sebi skrbno čuval zgolj tvoj oče. Kako je končno položiti torbo in culo na tla, kako je, ko vse to storiš pred očetom, ki sedi v jedilnici, te pozdravi, nato pa se zazre v tvoje lase, ki niso več speti v kito, temveč štrleče zgrmijo v prostor, kot da bi vsak las posebej iz sebe iztisnil globok krik, kot da lasje kričijo v vseh tonalitetah in oče vse to sliši, a ne reče ničesar? Kako se, preoblečena, skupaj z bratom in sestro, prav z njima, ki zdaj tu pred mano na radijskem sprejemniku iščeta gumb za glasnost, a namesto tega menjata šumeče frekvence, usedeš za mizo, kamor položiš hlebe kruha, meso in potico? Kako je biti ti, sestradana sedeti, se zazreti v božji kot, poslušati tiktakanje nihajoče ure in moliti, se bogu zahvalimo za vsakdanji kruh, in morda za trenutek pomisliti: kakšnemu bogu, kruh sem prinesla jaz. Danes ne molimo, radio naredi to namesto nas, ko mi bele žemlje poplaknemo z belim vinom. Kako je biti ti, vse skupaj pospraviti, se izmuzniti v kuhinjo in upati, da bo oče sedaj prižgal svojo pipo, spil kozarec vina in šel spat? Kako je biti ti, ko ti telo zmrzne, ko te oče pokliče v jedilnico, kako je zreti v njegovo visoko pojavo, ko v rokah drži usnjen pas, en in edini pas, ki ga premore ta prevelika družina? In ko si skušam zamisliti, kako je biti ti, ko pas zareže po koži, kako je biti ta bolečina, ta koža, ki se na hrbtu razpre in začne iz telesa počasi prepuščati kri, takrat moje misli preglasi radijska postaja, hrupna glasba zvonov in večglasnega petja zgrmi v prostor, raztrga prizor, ga iztrga iz mojih misli, zastre njegovo bolečo ostrino, in jaz nepremično še vedno sedim v tej kuhinji, neko pozno poletje, po nabiranju sliv, v tej isti hladni hiši, na temno rjavi leseni klopi, utrujena od sonca, prepotena od sklanjanja, nošenja, čepenja, pijem hladno vodo in grizem bele žemlje, ki jih na mizo kar v plastični vrečki vrže tvoj mlajši brat. Brez besed opazujem zelene vzorce na okrušeni steni, razbite ploščice ob umivalniku, s tvojim bratom in sestro poslušam glasno opoldansko molitev in se v odsevu ogledala na steni na skrivaj zazrem v naju, v najine dolge prste, v najini ohlapni majici, prepoteni čeli in nazadnje v najine kratke svetle lase.