pomorščak

Forþon nu min hyge hweorfeð ofer hreþerlocan
min modsefa mid mereflode
ofer hwæles eþel hweorfeð wide,
eorþan sceatas, cymeð eft to me
gifre ond grædig, gielleð anfloga,
hweteð on hwælweg hreþer unwearnum
ofer holma gelagu.

Anonymus, The Seafarer, 58–64

ne dohitiš ne obeležja ne mokrih zvezd, ki oproščajo samo, ko tvoje prehlajeno
moledovanje zaide iz tirnic za noč ali dve – in zasije tako svetlo, kot znajo samo one.
o, da bi bilo še jutri: prelaz, ki prosi za besedo ali dve o domu. dovoli razkorak,
neutruden, dovolj prebitja: temnih domen, ki se še niso prikazale na zemljevidu –
seme, ki se izogiba vsemu, kar se je še dalo razbrati, preden so v klubu prižgali
luči – pa vendar, utopljeni bratje, pomiritev z valovi, kako si –
kako je tvoj sneg odločil o možnem izidu; ne zgodaj, ne ostaline, jeseni si na obali
prebiral veter in skušal dekodirati strah v njegovi sapi, iskal si – z vnemo zlatokopa –
njegova prva pljuča; sam na dverih jalovega morja. sledovi mračnega soka,
o, kje drugje, obrežje, plaža, nanos, naplavina; peščena odeja, ki si jo objel za vedno.
ni ti bilo pomoči, ko si izbiral končni izid, zaradi priprošnje, aneksa k pogodbi,
v špranje in prod in na travo si zasejal svojo lepljivo zgodovino. doraslo ti ni jutro,
nikoli nisi dosegel sna, prebavljalo te je morje ponoči, čez dan te je iztrebljalo
mršavo sonce. četudi si uspel zatisniti oči, nisi mogel pomesti čez prag, čez kitovo pot,
sprejeti tega, kar te je za vedno naselilo, svoje prazne dežele, ali od sveta zakleniti sebe,
luske so ti nudile oprijem, morske trave so ti ljubkovale telo. tako prevaran –
ko te je oče prvič spoznal s potmi tega sveta in še niso obstajale knjige,
vedno si bil trgovec, nikoli priznan za mornarja, in nisi mogel šteti: avgust,
september, in na koncu te je izpraznilo ivje, zmrzal je bičala podatke, ki si jih zajel
na kopnem: tuj ti je bil stisk rok, nikoli sever, nikoli jug – predobro si vedel za
neustavljivo željo, ki te je oni dan gnala čez celotno nebo, njegov seštevek,
razliko, precenjeno praznino in sij – zapovrstjo si moral dihati: zemljo,
cunje, borovce, tolažbo in včasih tudi kakšen nepovabljen drobec smrti – premeril
si svet in spremembe, drhteče ugotavljal otroške bolezni, s sentencami ponižnih,
ki govorijo »rasteš, rasteš« in kdaj uzrejo spodbude, razjede, isto kot zadnjič,
kot lani, zabavajo se brez družbe, sami sence poletnega srha, dežja, dežja in še
globljega dežja, sami svoje sence na pljučih – tvoje oči so voda, ki obliva svet, ocean, morje
in oko sveta, sveta, ki je pozabil na svoje meje, a izterjal izračunan dobiček – zožitev
v točko, semle: pa vendar – tiste noči sem bil nesmrten. visoko na vrhu sveta sem se dal ognju
in razpadel v pepel, še preden bi mogel izgoreti; nikoli sever, nikoli jug.
in kdo bi vedel, česa vsega so bile krive te ogromne količine slane vode, drhteči kolosi iz pene,
in tihi morski živelj, neme srebrne priče pomorščakov in njihovih koncev,
izginotij, sirotnih stisk, kdo bi razumel, da je pomorščak priča, in življenje
(kratka nežna pomlad v ogromnem morju smrti, ki ga obliva z obeh koncev) toliko manj kot morje –
blaženost odsotnosti groba in živa priča, odrešena odgovornosti, da bi izrekala ime.

2016–2021