Balada o črnem vesolju

Vid Karlovšek

črno črno vse je črno

črne so ceste
črne so reke
črna so mesta
črni so ljudje
in njihovi dežniki
črno je jutro
črn večer
črn veter
črne so hiše
črne so mravlje
ki živijo v njih
črno je mleko
ki ga pije črn otrok
iz črnih prsi črne matere
črna je roža
ki raste na črni gredi
črni so njeni listi
črn njen nasmeh
črni so prsti
ki grebejo po črni prsti
črna je goveja župca
ki jo srka črna gospoda
s črnimi žlicami
ob črnih nedeljah
črn je Bog
črn in ubog
črne so dežne kaplje
ki zdrizasto kapljajo
s črnega neba
črno je sonce
črno kot ogromno ognjeno
oglje
črni so njegovi žarki
ki sijejo skozi črna okna
črnih hiš
v črne obraze
črnih državljanov
in njihovih črnih mačk
ki tekajo čez črno cesto
črna je mesečina
črna so drevesa
ki stegujejo svoje črne veje
visoko visoko
k črnemu črnemu nebu
črna so dejanja
črne so besede
črni so stiski rok
črn je viski
ki teče kot črna reka
v črna grla
črnih mož
črna so gledališča
črne kavarne
črna črna plesišča
črne so vrste
črne krste
in črni so tlakovci
po katerih stopajo
čvrsti črni čevlji
črno je črnilo
s katerim pišem ljubke pesmi
črna je ljubezen
črno je srce
črno črno čisto črno

črno črno vse je črno

le med verzi je drobna plast belega

O avtorju. Vid Karlovšek, rojen aprila 2000, je študent primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Razpet je med Koprom in Ljubljano. Pogosto nastopa in sodeluje pri organizaciji kulturnih dogodkov. Ljubitelj literature, gledališča, filma in umetnosti nasploh. Ukvarja se z ustvarjanjem poezije in kratke proze, preizkusil pa se je tudi v … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Urška Kramberger

    kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

  • Miloradu S.

    Tjaša Škorjanc

    odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

  • Soneti

    Tjaž Mihelič

    Morda le nisva cenila simetrije, / ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala; / prezirljivost lastna pa na pol razklala / telo v telesu je; ko eno bije, / drugo drugega slavi, ko v slapu lije / in se toči ona vame in vanjo jaz, / ko ji zopet padam pred obraz, / se vse konča in v naju zgnije

Izdelava: Pika vejica