S pišem vetra pišem verze

ko veter zamenja smer

ko veter zamenja smer
butne v nosnice vonj po
bližajočem se času in hipen
trans bo dovolj da zadržiš
vsaj kak košček sebe skritega
nekje globoko pod plastmi
zarjavelega železja in
zamaknjeno opazuješ drobne
curke solz kako pronicajo
skozi razpokano skorjo kakor
žarki mesečine čez veje davno
odmrlega drevja in vse je tako
krhko in lomljivo ko se skloniš
nad reke ki preplavljajo prostore
koder si še včeraj hodil bučanje
pa se je naselilo v vse tvoje
pore in zgolj še nenehno šumenje
šumenje šumenje in čedalje bolj
zlizan postajaš in čedalje manj
te ostaja ko voda neizprosno
briše s tebe vse sledi in premalo
zraka je ostalo da bi ponovno
vdihnil in preveč čutiš da bi
lahko zares govoril in vse kar
ti preostane je nemo opazovati
kamen kako tone na dno.

pepel postajam

pepel postajam
preperel navznoter
navzven skalnat
poraščen s trnjem
ti ki se mi bližaš
ti ki si že skoraj tu
prebodem te praskam
s sebe kamen krušim
da odpade z mene
zadnji kos rjovem kot
žival kot stroj streljam
besede v prazno v prah
se krušim pepel pa se
sesuva sam vase z vsako
kretnjo vsakim pišem vetra
pišem verze in čakam da
trešči strela v to kamnito
gmoto v ta kup pepela toda
noč je prazna in tiha
prodira v vse spomine
in ne mine in ne mine
le čedalje
tišja je.

trop sršenov

trop sršenov gnezdi
v mojem grlu

kadar skušam
kaj reči
pride
iz mene le
zabuhel
krik