1. July 2022

S pišem vetra pišem verze

Vid Karlovšek

ko veter zamenja smer

 

ko veter zamenja smer
butne v nosnice vonj po
bližajočem se času in hipen
trans bo dovolj da zadržiš
vsaj kak košček sebe skritega
nekje globoko pod plastmi
zarjavelega železja in
zamaknjeno opazuješ drobne
curke solz kako pronicajo
skozi razpokano skorjo kakor
žarki mesečine čez veje davno
odmrlega drevja in vse je tako
krhko in lomljivo ko se skloniš
nad reke ki preplavljajo prostore
koder si še včeraj hodil bučanje
pa se je naselilo v vse tvoje
pore in zgolj še nenehno šumenje
šumenje šumenje in čedalje bolj
zlizan postajaš in čedalje manj
te ostaja ko voda neizprosno
briše s tebe vse sledi in premalo
zraka je ostalo da bi ponovno
vdihnil in preveč čutiš da bi
lahko zares govoril in vse kar
ti preostane je nemo opazovati
kamen kako tone na dno.

 

 

pepel postajam

 

pepel postajam
preperel navznoter
navzven skalnat
poraščen s trnjem
ti ki se mi bližaš
ti ki si že skoraj tu
prebodem te praskam
s sebe kamen krušim
da odpade z mene
zadnji kos rjovem kot
žival kot stroj streljam
besede v prazno v prah
se krušim pepel pa se
sesuva sam vase z vsako
kretnjo vsakim pišem vetra
pišem verze in čakam da
trešči strela v to kamnito
gmoto v ta kup pepela toda
noč je prazna in tiha
prodira v vse spomine
in ne mine in ne mine
le čedalje
tišja je.

 

 

trop sršenov

 

trop sršenov gnezdi
v mojem grlu

kadar skušam
kaj reči
pride
iz mene le
zabuhel
krik

O avtorju. Vid Karlovšek, rojen aprila 2000, je študent primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Razpet je med Koprom in Ljubljano. Pogosto nastopa in sodeluje pri organizaciji kulturnih dogodkov. Ljubitelj literature, gledališča, filma in umetnosti nasploh. Ukvarja se z ustvarjanjem poezije in kratke proze, preizkusil pa se je tudi v … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    (Poezija,  3 min)

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    (Poezija,  2 min)

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    (Poezija,  1 min)

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica