Destrukcije

pišem pesem

glodam kost
ližem kri

pišem pesem
ves se tresem
ves sem trezen

poklanjam rožo
ne pa kože
in se klanjam

posedam gledam k sosedam

mati, sem ustrahovan?
mater sem ustrahovan
bojim se predsednika republike

bojim zato molčim

ko si živ
živiš
ko si mrtev
pa ne mrtviš

sonce še nikoli ni tako sijalo
kot nocoj

verz = zver

si kdaj slišal
cvilež kako
odzvanja ponoči
pozimi kako
odzvanja v temni
noči zunaj je
minus petnajst
cvilež pa noče
in noče potihniti v
toplih domovih
so prižgane
luči ječanje pa
ne prikliče nikogar
veriga čisto počasi
reže kosmate
vratove skleda
je prazna kožuh
pa poln bolh in
bolj ko se
zaganja bolj ga
reže v vratu mraz
ga reže še bolj
mimoidoči se
obrnejo stran ali
celo pomislijo prav
mu je noč je
vedno daljša in
vedno bolj temna
vedno manj se
vidi tisti ki cvili
je skoraj vedno
sam če se mu
približaš bo zelo
verjetno kazal
zobe in pritajeno
renčal obenem
pa bo še vedno
podrhtaval od
mraza

prah si in v prah se povrneš

takrat ko se
dan preobrača v noč
in danes v nekoč
se skloniš k preteklemu

po tihem preklinjaš vse
kar ti je bilo kdaj sveto

in se spreminjaš v
oddaljujoč se
odsev
samega sebe

vse neizrečene molitve
vsa tvoja plimovanja
vse odzvanja
skupaj s teboj

vedno
se skrči na dno

vsakič
postane kič

skrčiš se v prah
zaprašene police
polne nikoli prebranih knjig
so tvoj dom

dokler ne potegne veter
takrat te odnese
takrat prekriješ
objameš
vso zemeljsko oblo

in se nasmehneš
svoji mali drobni
neizmernosti

nekam

bi zamenjal svoje grlo
za požirek vode
bi svoje zenice
zalučal soncu v obraz
bi raztegnil svoje žile
obkrožil svet
bi iz las spletel kito
jo potaknil v prst morja
bi si iztrgal jezik
govoril besede iz dlani
bi noge zasidral
pognal korenine
bi iz nosnic bruhnil plamen
požgal telo
bi si razparal prsi
izpustil zver zven srca

pustil bi da me odnese
nekam