Miloradu S.

odšel si 18. marca 2021.
tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah.
tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.
nikoli ne bom vedela, kaj je bilo s telesom,
ko se je neskončno raztezalo v nič in nič v ogleno na oknih.
kako so dišala razkužila.
kako je tvoje srce, polneče se z zardevanjem,
odklonilo kovinsko krožnico, labirint versajskih žic,
ki te je držal pokonci.
koliko vode so popivnali iz tkiva. arhitekturo sestopanja z Zemlje.
nikoli spoznala toplih šarenic.
topnih šarenic.
edino preko tebe sem nehala pozabljati Boga.

do svojih najljubših je včasih hripav in grob, a pravijo,
da se največja ljubezen zmeraj dogaja s silo.
od sile se okuži z vrtoglavico, in ko sem spoznala,
kako te je obliznil Bog – s svojo razkošno rižasto slino –
sem mislila, da me bo od kroženja izsesalo iz sveta.

bom pozabila?
zdaj, ko si pustil za svojo poltjo le čudno
šklepetanje zgodnje pomladi, ki se uborno levi od zime.
po dolgem času sem danes zjutraj
zares slišala tišino. nekakšno polstanje med vsem odprtim in prerezanim
in sobo, ki je dihala kot človek, ki noče, da ga slišijo.
to je bilo, nekaj minut preden sem izvedela, da si umrl.
imelo je povezavo
z novim albumom Lane del Rey
in kako vsake toliko zaškrta v ozadju
neki punctum glasu, ki je ječanje iz notranjosti medenega.
od lepote sem se spotila pod odejo.
in Bog me je vzel v svojo žličnato membrano.

nevidenega se ne da spominjati, pravijo.
pa vendar se bom spominjala,
ne da bi videla, slišala, tipala,
vedela za razkužila.
zaradi tebe vem, da so plasti v notrinah
in je odzvanjanje in izzvenevanje
in tisto, ko vse popusti.
čudežno, čudežno.