Zlate rože

Gregor Podlogar

Zlate rože

 

Namesto tal
nebo z oblaki.
Ves čas obkroženi
z valovi glasov.
Svetloba je večna
samo v spominu.
Sedimo za mizo
modrega poldneva.
Dotikamo se
z mehkimi besedami.
Čas, porazdeljen
po belih skodelicah,
ne pripada nikomur.
Tisto tam niso vrabci,
tisto so pozabljeni stavki.
Vsakdanji pogovori
kot dober mariači.
Ker glasba ni v notah,
pot ni v nogah.
In vedno smo verjeli
le v lepo vreme.
Zlate rože.
Bolj skrivnostne
kot zgodnja pomlad.
Ljubezen se plazi
v nas skozi
ozelenela drevesa.

 

 

 

 

Reke

 

Siloviti, nenadni
sunki v arhitekturi
notranjega sveta.
Za hip zasvetimo.
Pa spet izginemo
v vsakdanjem.
Kot vse ostalo.
Rastline. Živali.
Modro nebo.
Tiho tečejo reke.

O avtorju. Gregor Podlogar je doštudiral filozofijo, kasneje je bil kot urednik zaposlen na III. programu Radia Slovenija. Objavil je sledeče pesniške zbirke: Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom in Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006), Vesela nova ušesa (2010) ter Svet in svet (2016). Trenutno živi in dela na Dunaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • drobiž

    Natalija Milovanović

    ne vem zakaj sem pričakovala / da bo več ljudi neosamljenih da jih bo več / pograbilo za izredno možnost združevanja / da bo za praznik manj teles tavalo po mestu

  • sklop za T.

    Urša Majcen

    da bi zaspala / v glavi stvari // da bi nosila / kožo / ki se od kože / ne loči

  • Meje domov

    Tine Kolenik

    ne topologija sledov božjih šap / ne sprehod belih duhov skozi zeleno vas // ne češnjev les katodnega snega / ne tirnice čebel naseljenk pušče cveta

Izdelava: Pika vejica