Zlate rože

Gregor Podlogar

Zlate rože

 

Namesto tal
nebo z oblaki.
Ves čas obkroženi
z valovi glasov.
Svetloba je večna
samo v spominu.
Sedimo za mizo
modrega poldneva.
Dotikamo se
z mehkimi besedami.
Čas, porazdeljen
po belih skodelicah,
ne pripada nikomur.
Tisto tam niso vrabci,
tisto so pozabljeni stavki.
Vsakdanji pogovori
kot dober mariači.
Ker glasba ni v notah,
pot ni v nogah.
In vedno smo verjeli
le v lepo vreme.
Zlate rože.
Bolj skrivnostne
kot zgodnja pomlad.
Ljubezen se plazi
v nas skozi
ozelenela drevesa.

 

 

 

 

Reke

 

Siloviti, nenadni
sunki v arhitekturi
notranjega sveta.
Za hip zasvetimo.
Pa spet izginemo
v vsakdanjem.
Kot vse ostalo.
Rastline. Živali.
Modro nebo.
Tiho tečejo reke.

O avtorju. Gregor Podlogar je doštudiral filozofijo, kasneje je bil kot urednik zaposlen na III. programu Radia Slovenija. Objavil je sledeče pesniške zbirke: Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom in Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006), Vesela nova ušesa (2010) ter Svet in svet (2016). Trenutno živi in dela na Dunaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica