Zlate rože
Gregor Podlogar
Zlate rože
Namesto tal
nebo z oblaki.
Ves čas obkroženi
z valovi glasov.
Svetloba je večna
samo v spominu.
Sedimo za mizo
modrega poldneva.
Dotikamo se
z mehkimi besedami.
Čas, porazdeljen
po belih skodelicah,
ne pripada nikomur.
Tisto tam niso vrabci,
tisto so pozabljeni stavki.
Vsakdanji pogovori
kot dober mariači.
Ker glasba ni v notah,
pot ni v nogah.
In vedno smo verjeli
le v lepo vreme.
Zlate rože.
Bolj skrivnostne
kot zgodnja pomlad.
Ljubezen se plazi
v nas skozi
ozelenela drevesa.
Reke
Siloviti, nenadni
sunki v arhitekturi
notranjega sveta.
Za hip zasvetimo.
Pa spet izginemo
v vsakdanjem.
Kot vse ostalo.
Rastline. Živali.
Modro nebo.
Tiho tečejo reke.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.