V sanjah brodiva po izlivu reke v morje,
postajava lahki s tem namočenim drevesnim deblom
v pogledu, z otoki iz kamnov v glavi,

prebodeni s soncem, ki je zapičeno v trsje,
in začrtani v polkrožno obalo.
Same navadne stvari, osnovni delci,
enopomenski elementi, narava za znoret.Preberi

Večer je in mi se pogovarjamo
o tistem Bolgaru, ki je bil najprej novinar,
potem pa je zbolel za multiplo sklerozo
in je moral pustiti vse,
kar mu je nekaj pomenilo

potem jaz spet povem tisto zgodbo
o starki, ki je bila nekoč pevka
in je po lokalih pela šansone
obiskala sem jo v njenem stanovanju v Sofiji,
iz katerega nikoli ne stopi,
saj zaradi parkinsonove bolezni
ne more po stopnicahPreberi

Le da je bila sukulent in sem mislil, da si jo bom zgolj sposodil za nedoločen čas.

Na vsako izmed rož, ki jih ponoči nosim v naročju do najetega stanovanja,

si zapišem točen kraj, kje sem jo dobil, da jih lahko kasneje vrnem.Preberi

Nekoč sem
nekemu fantu pustila,
da me je otipaval,
ker sem mu hotela
dokazati, da nisem
sramežljiva.
Vozila sem divje,
ker sem hotela
dokazati, da imam
temperament.
Nisem jokala
pred drugimi,
ker sem hotela
dokazati, da sem
močna.
Pisanje
dolgih pesmi
me ne zanima,
ne bom dokazovala,
da jih znam
pisati.Preberi

Zvečer prečkajo križišča,
potem se porazgubijo med palisadami,
izdelane popolnoma natančno po meri,
ki jo določa zmešnjava prestolnic,
vrhunsko oblikovane v nevidnost,
spodaj povite, zgoraj stisnjene vase,
vaze, ki se neslišno vrtijo
po godbi iz potapljajoče se ladje.Preberi

Enkrat bo nekdo skoraj jaz. Odklenil
bo vrata mojih tisoč različnih verzij
in vstopil skozi vseh tisoč lukenj hkrati.
Brez prikrivanja, očitna okupacija,
ki se ne boji korespondence
z duhovi naključij. In se bo imel za
najemnika mojih foteljev, oblepljenih
z nazivi in umiki. Vodil bo razgovore
z ostalimi, ki se bodo prijavili
na razpis za zatočišče v topli
vlagi ideje. Pomislim, kako
prav sem imel, da sem nekomu dal
to priložnost. Sedanjost pronica
skoziPreberi

To je bilo leto,
ko so moji prijatelji delali samomore
kot po abecednem redu.
Poleti nam je skoraj zmanjkalo vode
in pokvaril se nam je pralni stroj.

Kava je bila še bolj grenka kot ponavadi,
ob 8. uri zvečer je bilo prepovedano prižigati luči
in truplo našega soseda so zgrizli glodalci,
še preden smo ugotovili, da je mrtev.Preberi

Ko se je mladi James Cagney zvrnil med vrati in padel v prostor, tako rekoč oblečen v polivinil, se nisem posebej spraševal, kaj se dogaja. Gledal sem iz napačnega zornega kota in nisem bil sposoben pomisliti na gledalce, za katere je James čisto zares umrl. Najbrž so nosili rože v Stanfordville celih 55 let prezgodaj. Ta zgodba se nenehno ponavlja. Prvi Topalović, drugi Topalović, tretji Topalović, četrti Topalović, peti Topalović. Pet Topalovićev in nobene ženske.Preberi

Pes mi spi v naročju.
Po tresljajih sodeč – ima nekaj nepredelanih akcij.
Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo
v navezavi na ples. Zakaj bi človek
tresel svoje telo, ko bi zato ne obstajal motiv
neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero
in saj jezero nikoli ni povsem mirno).
Deviantne reči so še posebej privlačne.
Mogoče je Hitler iztrebil, čemur se ni zmogel upreti (simboli – simbolom).
Podčrtujem in barvam vse, karPreberi

Tine igra drobce Glassovih Metamorfoz,
Ines je spodvila noge, išče prenočišča v Rimu,
narahlo se giba naprej in nazaj, skuhamo čaj in
gledamo osvetljeno ohišje nasprotnega bloka.
»Ti imaš res srečo s stanovanji,« reče Tine in poboža tipke,
preden zaspimo, na glas berem Mladinine Alternative.
Žižek, Makarovič, Perat, uspavanke za leve intelektualce,
je zadnjič rekel Blaž. Noč se mi zdi čista in sveža,
nič zapletenega ni v njej, zaspim kot otrok,
voham baby šampon in mamin glas.
Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.Preberi

Drobne prste imam,
ki se ne dotikajo
samo tebe.

Nihče mi ni povedal,
da se ne dotikajo
samo tebe.

Nosiš me v objemu,
visoko in daleč,
po plaži nekje na jugu Švedske.

Držiš me v svojem dihu,
ki me pomirja.
Nihče mi ni povedal,Preberi

Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz
Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači
kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin
1988. leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kissin lovi svoje roke
zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskega s Karajanom
Bom še kdaj videla kopno?Preberi

Zdaj, ko smo prispeli na vrh,
nas motijo mravlje.
Beli fotelji lahko ponudijo več
in naši imeniki poznajo zaporedja,
ki stresejo pločnike.

Zabrisati sledi, ustaviti šušljanje papirja
in dati navodila stražarjem.
Kajti če bi sli prenesli sporočila čez reko,
bi se nadstropje zamajalo
in bencin v rezervoarjih bi se vnel.Preberi

Že dneve in tedne in leta čakam, da bi mi sporočili.
To je to. Kar koli. Vsako sporočilo bi bilo
dobrodošlo. Zato na koncu stavkov postavljam
tropičja in bedasto gledam, kar mi štejejo

v prid. Bedasto gleda, rečejo, gotovo je vodljiv.
Pokimam, z nekakšnim avtocestnim nasmehom,
pa so še bolj zadovoljni. Saj, rad ustrežem,
mir je dragocen, potem jih pa lahko izza voglaPreberi

Vsakič moraš pesem, ki je samo
en verz, potem zvezati narahlo kot
vrv za obešanje, ko v resnici hočeš,
da te najdejo prej. Prej, preden zares
ugotoviš, da je poezija slepa veja
človeštva, morda celo literature,
mogoče celo slepa veja fuka.
Preden bo vojna, za katero
nimaš dovolj močnih živcev.
Izgovarjanje na glas je ogromno
tveganje za smisel, manjše
za pomen. Preveč analogij
iz istega sveta, celo istega
dneva. Prej, preden povežeš
premočno. Padeš kotPreberi

Posaditi krompir.
Organizirati skupnost.
In si zastaviti
neodgovorjeno vprašanje.
Se človek lahko dobro počuti
v kateri koli politični združbi?
Človek pleše, človek piše.
Je veza? Je.
Kultura je izvorno s človekom
in je izvorno pred družbo.
In če rečem svet,
je to pretenciozno,
kot je svet pretenciozen
v najbolj pretencioznem smislu.
Potem pa pride tista
ponotranjena logika napredka,
ki ima rada 21. stoletje,
in je čisto začasen pojav.
Ampak verjamem.
Očistiti gozd. Odpadle veje.
PodrtePreberi

Nemirni fant v prevelikih hlačah.
Ko se zgrne nadte oblak praznine
in prične deževati truma deročih misli.
Zakorakati drugam. Zakorakati stran.

Zankasti hudourniki bingljajo
kot svarila iz nedosegljivih višav.
Korakati skozi noč podivjanih prisluhov,
ko trop sestradanih volkov ječi v daljavi.
Kakšen svet se skriva za prekati
pretečih kulis, ki jih lahko le slutiš?Preberi

ko ne potujem kuham in ko ne
pišem tudi veliko kuham takrat tudi pečem in
razmišljam o kolesih in murvah
murve so včasih rasle pred hišo
v kateri sem odraščala
oče je vedno vedel za rabutanje
zaradi temno rdečih sledi
okoli ust in širokega nasmeha
pred hišo je bila ravno ena murva
za vsakega otroka iz soseske
srečni tisti ki so izbrali belo nobenih madežev
v življenju vedno izbiram stvari ki puščajo sledi
rdečo murvoPreberi

Medtem ko sedanjost neusmiljeno teče
lahko o njej govorim le v prihodnjiku.

Pravijo da se za večno razdvojiš ko se vidiš v zrcalu ampak kaj ko
se to ne zgodi le enkrat
v življenju marsikdaj treščiš v svojo že razbito podobo in
te strezni za razmislek pa si čas ne vzame časa.Preberi

Pejsaži mest in ptic so vlekli krajce,
na mokri šoti se kamenje lomi,
samí smo smešni, sami smo fantomi,
v vulkanih iščemo železne srajce.

Mesec porabi svilo, hrome zajce,
bojijo se mrež, kupček listja dvomi,
njih mastni kremplji, vest in mrest aromi,
ki polni polne žepe moje srajce.Preberi