vrane zgnetem v jato / polijem jih z bencinom in zažgem

Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu ...

Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Svetloba ne bi obstajala brez teme. /// Le ponoči lahko vidimo tisto, česar se ne da videti z očmi.

Dva odtenka rdeče. Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.

Jesen. Preludij v zimsko otožnost. Lahen dotik neba. V tvojem pogledu neizrečene besede. Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.

So moje roke še vedno moje, ko jih pomolim vate? Iztrgam jih iz tebe. Tako nagubane in tuje. Strah me je.

Medtem ko ležim v postelji, globoko zakopan pod odejo, ki je pretopla za spomladanske večere, premišljam o tistih, ki nimajo možnosti – ležati v postelji [...]

Življenje je zmanjšana občutljivost ... Živel sem zmanjšano občutljivost in od tega netopen v mukah umiral. Bi torej moral biti srečen, da si želim, da bi otopel?