Ponte Rosso

Anja Pečjak

***

 

zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena
in se davi
++++++++++++davi se
oči padajo iz jamic
++++++davi se
visi v zraku obešena za kolke
in se davi
hodiš mimo
z marmelado na ustih in s čikom
zažgeš porodni boks
zarežeš v žile
raztrgaš maternico
krvava pena
polomljeni vratovi
ne slišiš

noge menjam za plavuti
krike za hlape solz

 

 

 

***

 

hlad
hlad je vse kar čutim
in teža
telesa
odzvanja krik
razgubi se
razdrobi se na grbinah jezika
zgosti se pod vekami
sobe
bivam

O avtorju. Študentka veterine na prehodu v realno življenje, zaljubljena v poezijo, potovanja, ples in kavo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica