kadar padaš

soul

nebogledi smo
in to je
smisel
ko med dlanmi
držiš aviončke
ki so nekoč
v nekem drugem vesolju
drgetali na drevesih
ni jih bilo strah zime
samo zdelo se je
da bodo padli
na tla
in ob nikogar
več se ne bodo
mogli obregniti

konje krast

dež je imel najraje
pravil mu je prha
namilil si je pazduhe
in sosedo
s katero je ljubimkal
rjave lase je imela
in srbske korenine
nisem še videl
koga tako mirnega
in odločnega

ko sem jo na svoj
dvaindvajseti god
prijel za boke
me ni odrinila stran
in skupaj sva gledala
kako je oče splavil
hrastove hlode
navzdol po reki

na kreku

začela sva propadat
v ognjemet nad mestom
tenki utripajoči lučki
ki ugasneta ob
polnoči
kot da ju nikoli zares
ni bilo
in opazujeta mesto pod sabo
ob vodni fontani
toliko ljudi
ki so si danes
končno izrekli vse
o čemer so molčali celo leto