Sem deset tisoč let star čefur. Če me vprašaš, je to še vedno isti svet. Tu je stari grom, tu stara strela. Iste vode in osi os in korenine korenin.

Bolj ko se skrivam, bolj me vlečejo ven iz teh lukenj. Tako kot jaz vsak dan bezam legokocke izpod kavča.

Ljubka nosečka bi bila, pomislim, ko se gledam v ogledalo in z rokami božam svoj napeti trebuh.

luščim se / izmuznem stari koži / nov dan / nova travma, ki mi jo povzroči lastni um / bila bi kuščar in se sončila

Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.