S kipečimi usti / sikaš / nekaj iščeš / v mojem razkoraku / lepiš se / kot prastaro lubje / na mrtvo drevo.

zapusti strašila papagajem / skoči na skale zlomljenih nog / zapoj besede razbitih / zapusti domače prikazni

ne vem zakaj sem pričakovala / da bo več ljudi neosamljenih da jih bo več / pograbilo za izredno možnost združevanja / da bo za praznik manj teles tavalo po mestu

da bi zaspala / v glavi stvari // da bi nosila / kožo / ki se od kože / ne loči

ne topologija sledov božjih šap / ne sprehod belih duhov skozi zeleno vas // ne češnjev les katodnega snega / ne tirnice čebel naseljenk pušče cveta

ne dohitiš ne obeležja ne mokrih zvezd, ki oproščajo samo, ko tvoje prehlajeno moledovanje zaide iz tirnic za noč ali dve – in zasije tako svetlo, kot znajo samo one. o, da bi bilo še jutri: prelaz, ki prosi za besedo ali dve o domu.

draga gospa, ne skrbite / delavci bodo počistili // krti vsak ponedeljek / pripravijo presenečenje

Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo