pizda, saj nič ne vidim. tega se ne ve. to so nove leče, to megleno valovanje, ki ga opažam na robovih svojega obzorja. in to je novo sonce in še vse ostalo, kar spominja na svetlobo v kroglicah s čisto norimi obstreti.

Prestopim prazne piksne na tleh in enega prižgem,
da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji
in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe
za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.
Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,
ampak meni je trenutno pomembnejše,
kam naj zabijem svojo cigareto.
Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,
ko sem posedala komu na kolenih in se delala,
da se smejim. Danes okopavam po MetelkoviPreberi

Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli

nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnikPreberi

imam svet, ker vidim ptico, ki ga je preletela
ko sem bila tam, se mi je zdelo, da si srečna
madridske ulice preplavljajo protestniki
oblak se trga in po cesti teče voda
otroku v vozičku zmanjkuje sape
v časopisu piše, da so našli higgsov bozonPreberi

Tako kot se upogne orkester pred melodijo
tako kot zložim dežnik
ali pa tako kot pogledam nebo
in vidim tam vse pohojeno
zdrobljeno večnost

Tako kot se pod njim ustavi avto in spelje
ko gori zelena luč ali pa še kasneje
ko se prižge rdeča in se čakamo pred cesto
da bomo krenili si pomahali odšli se razpustiliPreberi

Jaz sem svoja sestra
jaz te ljubim
ampak sem moški
mi je rekel
lahko mi rečeš lezbijčar
ime mi je Tehero
totalne ljubezni
danes samo mir
v rokah nosim sonce
ampak ne reci mi …
sladki abjuz
sladko vzhodno telo
ne reci spet unheimlich
ne reci spet schaulust
mož iz belih kožPreberi

Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.Preberi

Leživa na postelji in berem ji iz Zbranih del.
Ne razume vseh besed moje polomljenje angleščine,
ampak vseeno posluša do konca. Potem mi pogleda
v oči in pripomni, da sploh niso tako temne.
Ampak kot maroni, se zasmeji. Reče, da si že
dolgo želi, da bi jih skupaj jedla. Kmalu bo jesen,
lahko jih bova, ji odvrnem. Iz kopalnice se vrne v majici,
ki ji sega skoraj do kolen. Prepogne se, ker nekaj išče,
dovolj,Preberi

Žaba in policaj. Lahko bi bil naslov kake zgodbice za otroke,
brez moralke. Lahko pa bi bila tudi za odrasle:
Policaj (oddelek za droge) ne razume žabe, ki se zadeva,

medtem ko moderna poezija sklada svoje štiri kvartete
in polaga drva na ogenj – dežela zmrzuje,
z žlebov visijo sveče –, da bi nas vsaj malo ogrela.Preberi

Brez kape si pomladni dan,
greš med breze, kristalni veter
je na potki, zaviti v skorjast sneg.
Skoz in skoz si nedoločen od dotikov.
Tvoje srce bije kot jazzist z odprtimi očmi.
Tvoje roke se valijo po zraku,
se valijo na sonce, pod odejo tanke volne.
Jezik se mi je zalepil na nebo. Jezik mi je pokazal jezik.
Čisto mehko. Kot jazzisti, ki se s čeli naslonijo
na zrak. Jazzisti, ki ne štejejo in sePreberi

Če bi kolonade, vse okrasje
in zvonove pretopili v možnosti,
jih zaupali možem v ozadju,
bi bila mesta drugačna
in življenje bi se odvrtelo
nekam drugam.

Če bi nad bronasta vrata
v začetku poslali nekaj takega,
kot je Carravagiov demon,
bi zasijalo nekaj svetlejšega.
Zloščilo bi sivino s pročelij
in odprlo okno sleherne hiše,
od koder bi se razlegalo
novo nebo.Preberi

Med krajce
klobuka poveznem
trohico starih zamer.
Nekoliko obrabljene od naivnega
zaupanja se zaprašijo
v rob.
Pogladim mehko klobučevino
in jo poveznem na oči.

Prepričane v temo
se iskrijo vase.
Raziskujoči pogled
te najde nekje tam,
precej
niže od pričakovanj.Preberi

Slovenski pesnik kliče mladega slovenskega pesnika.
Pička ti materinščina, svetovni dnevi, obeležja,
uporaba zgodovine, trenutkov, naporov, kontre,
blodi, gams, kriv, krčiti kolena, rezget konj, se
zgruditi na tla, požreti, požreti vse to, se svita, v
množini, enačiti držo s črko, zakon, moraš, moraš,
moraš ponavljati, ponavljati sebi, ob uri dneva, ob
tem, da živiš, neprestano, obenem, obist, obenem z
zmoto, z ustnicami in topi, krogi, ki se jim samo
reče krogi, v parketu natančno opazovati,Preberi

Kar pride iz mene, prihaja
z natančnostjo koledarjev.
Nisem še ura; moje roke
so še zmerom moje roke
in kazalci so za zdaj še
vedno zunaj dosega mojih
misli. Na metre natančno
se izogibam gnoseologitetam,
le redko zamenjam barve
luči na semaforjih. Moje
misli so še vedno skoraj
moje misli. Osnovna pravila
so znotraj dosega mojih
refleksov. Kar prihaja iz
mene, bo prišlo k tebi ob
povsem naključnem času.
Kot kri ali kot sposobnost
tvorjenjaPreberi

V sobi se mi je sesula omara.
Preveč knjig je bilo na njej.
Starši so me zapeljali do lesnine, da bi izbral novo.
Ampak tam niso zares imeli omar,
samo postelje, mize, pisarniške stole
in te stvari.

Na parkirišču sem pogledal mamo.
Siva je bila. Skoraj čisto siva.
Vesolje se je nehalo širiti.
Kdaj se ti je to zgodilo?
Zakaj se nisi pobarvala?Preberi

zbobnal sem dan na kup. s tem so se odprle
nepotrebne rešitve. zakaj sem hotel vedeti,
na kakšen način je lahko vseeno, v koliko beline
na ekranu ga lahko vnesem, v katere dimenzije?
napet sem kot medtekstualna zver.
vseeno ne bom nikogar klical na pomoč.
ne bom se silil k sistemskim rešitvam, ne bom se silil k ničemur,
čeprav lahko to pomeni konec dneva, kot sem ga spoznal.
bolje bi ga bilo pozabiti. vse drugo so pravzaprav žalitve.
na koliko različnih načinov lahko vtipkaš isto žalitev,
na koliko načinov bobnaš absurd?Preberi

I

Življenje je zelena
glava, rjaveč kljun, lesket
na perju med plovbo v tok.

Ne ozira se
na teater, ki ga je videl(o)
spati samega

na kavču
ogromnega stanovanja
dvignjenih zaves

z mesecem na steni
s cmokom v srcu
s slino za veko.Preberi

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za v Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera.
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemoPreberi

Včasih pride kakšno jutro,
ko se vse želje zlijejo v eno samo,
ki ti jo želim zaupati.

Raztrešči me kot najboljši šampanjec
ob svojo usidrano srečo.

Naj se črepinje mojega bitja
razblinijo kot boleči spomini.

Naj bo nič mene in polno tebe
and always and forever we’ll be free.Preberi

Vsakič, ko mi crkne internetna povezava,
poskušam napisati pesem.

Na mizi leži knjiga o parcialnih diferencialnih enačbah.
Potrpežljivo me čaka, kot hlebec še toplega kruha.
Ne bojim se je niti pol toliko, kot srečanja s tabo.

Naše zabave so zadnja leta vse bolj utišane,
okoli mize sedimo v ravnovesju, v kakršnem so
celine in oceani.Preberi