Vse eno
Hannah Koselj Marušič
Obrazi afriških mask
obrazi afriških mask
v skali
v drevesnem deblu
v marmornatih stebrih hodnika
v kopalničnih ploščicah
poznam jih že dolgo
od nekdaj
ne spomnim se prvega srečanja
takrat še nisem mislila
so prijazni ali hudobni
ne morem se odločit
morda ni pomembno
obrazi v skali
obrazi ko vidim svet
tak kot je
pa še vedno ne vem
kaj gledam
Kaj pa vem, košček vesolja
V daljavi, košček resnice.
Ne poskušam se ga več oprijeti,
izmuzljivca.
Vedno znova samo preblisk.
Astralna projekcija, sanje, podzavestna
travma?
Kako rada bi verjela,
da bom po smrti samo
izginila.
Da moje zavesti ne bo več.
Ali pa da bom
za vedno v objemu neskončnega zlato rjavega
fraktala.
Rada bi verjela,
da bodo prišle velike podgane
z rožastimi klobuki
in se mi smejale, češ:
»Kako ste zabavni, ker mislite, da gre
vse tako zares!«
In mi znova zaupale skrivnost vesolja:
»Vse je eno, vse je vseeno.«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.