Vse eno

Hannah Koselj Marušič

Obrazi afriških mask

 

obrazi afriških mask
v skali
v drevesnem deblu
v marmornatih stebrih hodnika
v kopalničnih ploščicah

poznam jih že dolgo
od nekdaj

ne spomnim se prvega srečanja
takrat še nisem mislila

so prijazni ali hudobni
ne morem se odločit
morda ni pomembno

obrazi v skali
obrazi ko vidim svet
tak kot je
pa še vedno ne vem
kaj gledam

 

 

 

 

Kaj pa vem, košček vesolja

 

V daljavi, košček resnice.
Ne poskušam se ga več oprijeti,
izmuzljivca.
Vedno znova samo preblisk.
Astralna projekcija, sanje, podzavestna
travma?

Kako rada bi verjela,
da bom po smrti samo
izginila.
Da moje zavesti ne bo več.
Ali pa da bom
za vedno v objemu neskončnega zlato rjavega
fraktala.

Rada bi verjela,
da bodo prišle velike podgane
z rožastimi klobuki
in se mi smejale, češ:
»Kako ste zabavni, ker mislite, da gre
vse tako zares!«
In mi znova zaupale skrivnost vesolja:
»Vse je eno, vse je vseeno.«

O avtorju. Hannah Koselj Marušič (1996) je študentka likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Pred tem je nekaj let študirala medicino na UL MF. Rutina jo nepopisno utesnjuje, zato je ves čas na lovu za novimi dogodivščinami. Je utelešen kaos, a ravno ta lastnost ji daje inspiracijo za pisanje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zamenjati svečko pomeni ubiti bika

    Rok Korošec

    Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

  • Sidi Kauki

    Varja Balžalorsky Antić

    preobrne se merodajnost mas / hitrosti gibanja snovi / preobrneš se v kontinent / ki zabinglja v vesolje

  • ž(iv)al

    Nela Poberžnik

    Zaprla sem se v prisilni jopič / na zunaj spim / opletam in se derem v zakrčenost / nič ni narobe ker je prav vse

Izdelava: Pika vejica