Jočem, ker tvoja ljubezen ni globlja

Hannah Koselj Marušič

Solza mi polzi v kozarec,
v katerem je natakar prinesel
vodo, ki sem jo spila v enem ogromnem, hlastnem požirku.

Jočem, pa sem prebrala le naslov Šalamunove pesmi,
ne zanimajo me Firence in Tizian
in pesmi
in

zanima me le, zakaj
mi ni dovolj
moja lastna ljubezen
in čemu

rada zahajam v razpadajoča poslopja,
zapuščena od tega hitečega sveta.
Preraščajo jih akacije in drobceni hrastki.

Na stopnicah piše »Welcome to Hell«,
pazim na vsak svoj korak.
V damskih sandalcih iz Max Mare
hodim po koščkih razbitega stekla
in iglah, v konicah katerih so še vedno
zametki zlato rjavega napoja, barve mojih las.

Pojem o svetu,
katerega ljubezen je tako plitva,
da me, skriti med gnijočo izolacijsko peno,
poslušajo le otočki plesni,
zarjaveli duhovi
in dva heroinska odvisnika,
ki me tako ali tako
ne slišita
več

O avtorju. Hannah Koselj Marušič (1996) je študentka likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Pred tem je nekaj let študirala medicino na UL MF. Rutina jo nepopisno utesnjuje, zato je ves čas na lovu za novimi dogodivščinami. Je utelešen kaos, a ravno ta lastnost ji daje inspiracijo za pisanje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica