Jočem, ker tvoja ljubezen ni globlja

Solza mi polzi v kozarec,
v katerem je natakar prinesel
vodo, ki sem jo spila v enem ogromnem, hlastnem požirku.

Jočem, pa sem prebrala le naslov Šalamunove pesmi,
ne zanimajo me Firence in Tizian
in pesmi
in

zanima me le, zakaj
mi ni dovolj
moja lastna ljubezen
in čemu

rada zahajam v razpadajoča poslopja,
zapuščena od tega hitečega sveta.
Preraščajo jih akacije in drobceni hrastki.

Na stopnicah piše »Welcome to Hell«,
pazim na vsak svoj korak.
V damskih sandalcih iz Max Mare
hodim po koščkih razbitega stekla
in iglah, v konicah katerih so še vedno
zametki zlato rjavega napoja, barve mojih las.

Pojem o svetu,
katerega ljubezen je tako plitva,
da me, skriti med gnijočo izolacijsko peno,
poslušajo le otočki plesni,
zarjaveli duhovi
in dva heroinska odvisnika,
ki me tako ali tako
ne slišita
več