Moskovska jutra
Sabina Vostner
***
Človečnost zajeti v obstoj
mehko raztrositi miselnost
enega poleta.
Sladka tišina
iz neba prejeta.
Moskovska jutra
Bila so tiha jutra.
Spominjam se jih, moskovskih
juter, ob vznožju dopoldneva.
Stala sem proti tebi obrnjena,
zakrita z navidezno podobo,
ti pa si iskal mene.
Ptiči so zbujali preteklost,
misli so brzele daleč.
Bila sem popolnoma naga
pred obličjem tega sveta.
Ničesar nisem zahtevala in pred ničimer
nisem bežala.
Seči vame ni bilo lahko. Za hip
ti je uspelo, da sva se osvobodila.
Verjela sem v zakone
kot stalnica nad vejevjem neba,
z razumevanjem, da je prva izkušnja
najbolj ponotranjena.
Da se bližina meri s tišino,
v kateri je na tisoče zgodb
in veliko gledanja.
Spomnim se, kako krhko je
obstalo najino zaupanje
v mojem mestu.
Vedel si več kot jaz in vedel si
veliko več o meni.
So trenutki, kjer resnično bivam,
in prostori, kjer resnično sem.
So ljudje, s katerimi včasih
ne moreš prekoračiti tišine.
Dinozavrski gozdovi
Včeraj me je pot zanesla med
gluho cesto in toplimi drevesi.
Obrnila sem glavo za 360 stopinj
in razumela vso goščavo.
Trepetajoče med brstikami
iz zemlje gre bilka,
iz bilke gre zrak,
iz zraka pridejo misli,
iz misli izhajamo ljudje,
iz ljudi gredo zavisti,
iz zavisti buta greh,
iz greha novo seme,
ki razpade v tleh.
Ponovno trepeta
iz zemlje bilka travnata
v divji surovi zrak.
***
Vsakič imaš novo podobo na oknu.
Staplja se s tistim, kar misliš, da si.
Kadar bodo padali kamni namesto dežja,
ne bo konec sveta,
le konec tvojih neskončnih podob.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.