Sopeča sreča
Meta Blagšič
Ta film
v času tišine
sopeča sreča napada
veke otroških oči
na kosu kruha
predelan in osvežen
smrad jutrišnjih dni
Stegna sliv
sadovnjaku
sleče srajco
češe krošnje
prisloni lestev
travam sapa medi dlani
sokovi v ilovnatih tleh
in gladka stegna sliv
Sprehod
v spanju se telo
privzdiguje
in razliva
v zgodnjem jutru
še gnetljiva
lužim milo
Pogled
svet je velik
kot je človek močan
in kamor seže njegov pogled
vrh smreke ob skodelici kave
je silovito rojstvo otroka
so trzajoča zrkla
zdrs
pred prečkanjem reke
sladkorna pena v zabaviščnem parku
ni jutranji odhod od doma
so zidovi sistema
tema
podzemne dvorane hladijo sveža okovja
na prostem pustošijo zmaji
debla vdano trohnijo sredi strmin
vzpenjam se
in sopem
vsako zase leži
ne zdi se tako
brezizhodno
j’existe je samo nalepka
na kanti sredi starega mosta
in sem
posegam v hrib
gorim
vklapljam prepono
gibalko živosti
vse dokler
se ne ozrem
kako mrtva so lahko drevesa
in tudi njih nihče ne opazi
v tej mimobežnosti
so le obležani hlodi
svet je velik
kot imam moči
in od koder sega pogled
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.