Sopeča sreča

Meta Blagšič

Ta film

 

v času tišine
sopeča sreča napada
veke otroških oči

na kosu kruha
predelan in osvežen
smrad jutrišnjih dni

 

 

 

 

Stegna sliv

 

sadovnjaku
sleče srajco
češe krošnje
prisloni lestev

travam sapa medi dlani
sokovi v ilovnatih tleh
in gladka stegna sliv

 

 

 

 

Sprehod

 

v spanju se telo
privzdiguje
in razliva

v zgodnjem jutru
še gnetljiva
lužim milo

 

 

 

 

Pogled

 

svet je velik
kot je človek močan
in kamor seže njegov pogled

vrh smreke ob skodelici kave
je silovito rojstvo otroka
so trzajoča zrkla
zdrs
pred prečkanjem reke
sladkorna pena v zabaviščnem parku
ni jutranji odhod od doma
so zidovi sistema
tema

podzemne dvorane hladijo sveža okovja
na prostem pustošijo zmaji
debla vdano trohnijo sredi strmin

vzpenjam se
in sopem
vsako zase leži
ne zdi se tako
brezizhodno
j’existe je samo nalepka
na kanti sredi starega mosta
in sem
posegam v hrib
gorim
vklapljam prepono
gibalko živosti
vse dokler
se ne ozrem

kako mrtva so lahko drevesa
in tudi njih nihče ne opazi
v tej mimobežnosti
so le obležani hlodi

svet je velik
kot imam moči
in od koder sega pogled

O avtorju. Meta Blagšič (1979) živi v Mariboru. Diplomirala je iz bibliotekarstva in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Do zdaj je objavila pesmi v reviji Dialogi (2019, 11-12). Je skrajno radovedna in lepo skrbi za svoja stopala, saj z njimi vsak dan obišče gozd in druge svetove.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

  • Med časom in pokrajinami

    Aja Zamolo

    vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

Izdelava: Pika vejica