Tri pesmi

Meta Blagšič

Krti

 

draga gospa, ne skrbite
delavci bodo počistili

krti vsak ponedeljek
pripravijo presenečenje

kupi razrahljane zemlje
se smejijo žalujoči vdovi

ne pusti mu umreti
in on ne dovoli njej živeti

 

 

 

Model

 

ženska
ki te nosi po svetu
in vodi na sprehode
ni tako samoumevna
kot se zdi
a je dovolj udoben model
za vso šaro
ki omogoča
da nisi le ploščat lik
ampak telo

 

 

 

Roke

 

delaš
kar znaš
kažeš prst
dviguješ pest

zdaj končno razpri to prekleto dlan
zazri se v prostranstvo oblazinjene pokrajine

so tu še hribi in doline
je dovolj zraka za soteske
vidiš pot do obal petih morij

se spominjaš dotika kostanjeve ježice
odmaknil si se
mar ne

na koncu
so te roke
samo tvoje
in to je vse
kar imaš

O avtorju. Meta Blagšič (1979) živi v Mariboru. Diplomirala je iz bibliotekarstva in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Do zdaj je objavila pesmi v reviji Dialogi (2019, 11-12). Je skrajno radovedna in lepo skrbi za svoja stopala, saj z njimi vsak dan obišče gozd in druge svetove.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica