Prestopiti »rob obrobja«

Ob prebiranju antologije Za robom jezika, ki predstavlja pester nabor pesnic, tako ali drugače povezanih z Mariborom v 20. in 21. stoletju, sem se večkrat spomnila na določeno osebo, ki je ob reševanju križank pogosto godrnjala: »Spet hočejo priimek neke slovenske pesnice. Pa kje so te pesnice? Kdo so? Prvič slišim za njih!« Tega ne navajam, ker bi se skušala zgražati nad neznanjem te dotične osebe, ampak ker je nepoznavanje ženskih avtoric, sploh pesnic, v slovenskem literarnem polju precej normalna, če ne že kar simptomatična zadeva. Literarni kanon je v ospredje, skladno s spolno zaznamovano politiko oziroma filozofijo selekcije, praviloma potiskal moška imena, dolgo časa so v uredništvih in sploh na knjižnem trgu prevladovali moški akterji, celotno kulturno polje je bilo bolj ali manj pod vplivom hegemonije patriarhalne ideologije itd. Tako je veliko ženskih avtoric zapadlo pozabi, in še danes bo zelo verjetno marsikdo, tudi kdo, ki deluje v literarnem polju, zgolj nemočno skomignil, ko mu bo omenjeno kakšno manj znano žensko pesniško ime, kot na primer Bogdana Naméstnik ali Tihomila Dobravc, če navedem dva primera iz tukaj obravnavane antologije. Tovrstni antološki izbori tako predstavljajo pomemben korektiv, ki opominja na bogastvo ženskih pisav tekom zgodovine in opozarja na to, da pesnice so obstajale in da so kvalitativno definitivno lahko parirale moškim kolegom, ki so imeli zagotovljene boljše pogoje ustvarjanja in so lahko v prostore (objavljane) književnosti vstopali z večjo samoumevnostjo.

Zahtevnega urejanja antologije Za robom jezika se je lotila pesnica Kristina Kočan, in kot poudarja v uvodnem zapisu, je ta med drugim nastala kot odgovor na Mariborsko knjigo, ki jo je leta 1999 »kuriral« Andrej Brvar in vključuje povečini moške pesnike in prozaiste, kar izpostavi tudi Petra Kolmančič v spremni besedi. Za robom jezika tako ne nastopa zgolj v funkciji korektiva, ampak tudi opozorila, da se je piske sistematično izključevalo še do pred kratkim, in ne le v nekem davnem 19. stoletju. Čeprav se je danes stanje za ženske ustvarjalke močno izboljšalo, pa »boj« za vidnost, prepoznavnost in ohranjanje izborjenih pozicij, kot omenja tudi Kolmančič, še traja. Ravno iz teh razlogov lahko že v samem začetku potrdimo, zagotovimo in razglasimo relevantnost te antologije; v slovenskem prostoru je sicer izšel že nebroj literarnih antologij, tako takšnih, ki so bile zasnovane tematsko (športne, domoljubne itd.) – in pri (ne)katerih se lahko celo vprašamo o njihovi nujnosti in smiselnosti –, kot takšnih, ki so bile zastavljene generacijsko in so nekatere postale skorajda kultne in so ustoličile neko (literarno) gibanje ali določene avtorje ter s tem postale nekakšne sonarekovalke trendov. A zdi se, da so najbolj dragocene ravno te, ki osvetljujejo spregledano ter odkrivajo skrite bisere zakladnice slovenskih pisav. S tem se ta mariborski nabor postavlja ob bok Antologiji slovenskih pesnic, »trilogiji«, ki jo je uredila Irena Novak Popov.

Za robom jezika se od začetka do konca bere kot pisan, globok, raznolik, kronološko usmerjen tok različnih brbotajočih govoric, ki se začnejo z Angelo Žužek, rojeno leta 1902, in zaključijo z Ano Svetel, rojeno leta 1990 (hvaležen dodatek so njihove kratke biografije, ki osvetlijo »življenje« za poezijo). Morda bi po naslovu lahko na hitro sklepali, da so to pesmi, ki (pesniško) zarisujejo krajino Maribora oziroma njegovo okolico, da so (v prvi vrsti) čustveno, bivanjsko zaznavno vezane nanj, vendar tukaj ne gre za isti koncept kot pri Mariborski knjigi (ki se je, kot beremo v zapisu Petre Kolmančič, »trudila prislikati podobo mesta«). Seveda najdemo tu in tam kakšno omembo Pohorja, Drave, Mariborskega parka itd., vendarle pa se nabor primarno zanaša na izvirnost, kvaliteto in poetiko avtoric, ki so bile tako ali drugače povezane z Mariborom – bodisi so se v njem rodile, odraščale bodisi se v njem šolale, službovale bodisi se preselile vanj iz takšnih ali drugačnih razlogov. Morda bi se kdo lahko tudi vprašal, zakaj se antologija fokusira zgolj na Maribor, torej zakaj naj bi bil izbor lokalno zamejen, a glede na zapostavljenost različnih (slovenskih) prostorov, ki »niso Ljubljana«, ta antologija s svojo postavitvijo različnih margin v center kljubuje tudi centralizaciji.

Antologija priča o tem, kako heterogenih tem so se lotevale piske in s kakšno čuječnostjo in pretanjenostjo so jih obravnavale ter da niso pisale samo osebnoizpovednih, intimističnih pesmi (kar pa vsekakor ni nič negativnega ali manjvrednega), kot bi nas rado prepričalo kakšno zastarelo mnenje. Že na samem začetku Za robom jezika (skorajda simbolično) stoji upor, se pravi pesmi, ki so nastajale v času nemške okupacije. Angela Žužek, Ljuba Skornšek in Tihomila Dobravc so eklatantno, a s poetično in figurativno pregnetenim jezikom, elaboriranimi parabolami in metaforami nasprotovale vojnemu in nacističnemu nasilju. Žužek piše na primer o pogumu upornikov, »Ne bom se z usodo okrutno več kregal / in v žico bodečo ne bom več segal; / samo na brezkončno bom mrežo kvadratno / napisal obtožnico dolgo, škrlatno«, Skornšek z močno čustveno gesto in temu ustreznim ritmom ter verzifikacijo razgalja bolečine in skrbi partizank(e), »Partizanka je, / v hribih v bajti leži / in ji je težkó, / ker bi delala rada, / in jo skrbi. / Sinek moj mali, / kaj delaš? Kje si? Kje si?«, pri Dobravc pa najdemo že tudi verze upanja na konec morije.

Iz antologije je nadalje razvidno tudi izrazito ukvarjanje različnih pesnic z naravo, pri čemer lahko ta seveda nastopa kot prispodoba, je zvezana z osebnoizpovednimi elementi ali filozofsko refleksijo, vendar pa je neredko svet favne in flore obravnavan izjemno čuječno, previdno, v vsej svoji edinstveni bitnosti, celo sublimni grozi, izražena je skrb za ne-človeški svet. Nekatere izmed teh pesmi bi lahko brez pretiravanja označili za ekološko zavedne ali, z besedami Kolmančič, postantropocentrične. Takšna je na primer pesem Alenke Glazer »Jantar«: »Majski predvečer./ Divji kostanj prižiga sveče / nad kamnitim zidkom. / Na kamen so se prisesale / rumene polžje hišice. / Predramljena telesca v njih.« Ali pa verzi Sonje Votolen: »Preproge vijolic in žafranov izumirajo kot redke ptice / in divji zajci nič več ne dirjajo proti gozdu.« Med »pesnice narave« lahko prištejemo tudi Kristino Kočan.

V zbirki bomo naleteli tudi na globinske, polemične poglede v medčloveške odnose, tako intimne kot družbene, še posebej »privlačne« pa so pisave, ki eksperimentirajo z erotično govorico, kjer naletimo na cel spekter, od temnega do svetlega erosa. Med avtorice, ki obvladujejo upovedovanje nokturne, silovite, nenadkriljive strasti, lahko gotovo prištejemo pesniški mojstrici Eriko Vouk in Berto Bojetu Boeta, pri čemer se prva pogosto naslanja na posebno, individualno prikrojeno simboliko barv, slikovit imaginarij (»Bela je barva, / kadar me ni, / kadar ne puščam stopinj, / ne blatnih ne mokrih ne prašnih gazi; / bela je moj spomin«), druga pa na religiozno podstat in izročilo (»Vzemi mi iz nedrja hudiča, / mirnega kakor Marija, / vzemi mi izgnanstvo«), iz česar se končno razkriva tudi obravnava odnosa med spoloma. Inventivno elaboriranje pojava takšnega ali drugačnega, igrivega ali žalobnega erosa je prisotno tudi pri Adi Škerl in Anji Zag Golob, ki zastopata tudi v preteklosti pogosto utišane LGBT glasove v poeziji. Sploh pri novejših avtoricah je pogosto prevpraševanje raznoraznih odnosov, razmerij moči, njihove lastne pozicije v svetu (Nevenka Miklič Perne, Vesna Spreitzer, Anja Zag Golob, Petra Bauman), na liričen način »obračunavajo« z rigidnimi družbenimi normami (Nežka Struc). Nikakor ne manjka niti topik, ki se ukvarjajo s konceptom materinstva ali se spopadajo z »vlogo ženske«, kakršnakoli naj bi že bila. Petra Kolmančič med drugim v pesmi »Hostija« zapiše: »[A] kar je še višje, je odreči se tej svoji lakoti / in ponikniti nazaj v celibat svoje materinske ljubezni.« Prisotne so tudi prvenstveno filozofsko, metapoetološko, konceptualno, idejno zasnovane pesmi, ki se ubadajo z osnovnimi ali »težjimi« eksistencialnimi vprašanji in z ostrino pesniškega pogleda zarežejo v izstopajoče ali skrite fenomene sveta (Danica Križanič Müller, Barbara Jurša, Ana Svetel). Če se je antologija začela z uporno gesto, pa se zaključi ravno s to radovedno, refleksivno odprtostjo v svet, z radovednim prevpraševanjem meja, videzov fenomenov eksistence v pesmi Ane Svetel: »Ne vem, zakaj je tako, / da je gladina in je ni, in zakaj je pod njo svet, / ki se nikamor ne zrcali, ki ves čas lebdi.«

Povzemati antološki nabor in izpostavljati njegove kvalitete je nehvaležno delo, tukaj sem nakazala zgolj delec celote, pri vsaki pesnici so (četudi v drobnem izboru okoli petih pesmi) zagotovo prikazani njen razpon in njena različna zanimanja, antologija vsebuje še veliko relevantnih polemik, vidikov, motivov in vprašanj. Omeniti velja še raznoterost pesniških tehnik in pristopov, predvsem pri »starejših« avtoricah najdemo več naklonjenosti rimanim pesmim, več rabe stalnih pesniških oblik, kot je sonet, srečujemo pa se tudi s premišljenimi jezikovnimi eksperimenti in nenavadnimi, svojstveno igrivimi pisavami, kot lahko razberemo iz izbora proznih pesmi Lidije Gačnik Gombač (»Črne kaplje, bele kaplje s trepalnic padajo na tla. Spet / začetek. Sama voda. Klavir v globino zavesla. // Iz tip žamet se razliva. Gube skrivajo telo. Pod rokavom / glava joče. Šolni padejo na dno. Rdeče zažari telo«), iz ludistično obarvanih poetik (Nežka Struc) ali tekstov, ki lomijo tako verz kot sintakso, kot jih piše Kočan.

Če bi bila dlakocepska, bi lahko našla tudi kaj, kar bi me pri antologiji potencialno »zmotilo«. Na primer zakaj nekatere pesnice, ki so bile prav tako na neki način povezane z Mariborom, niso prišle v izbor (Vida Taufer od starejših pisk in Nina Medved, na kar je opozorila že Diana Pungeršič v svoji kritiki, od novejših). A kot zapiše Kočan, je vsak izbor nujno subjektiven, vsak urednik si zastavi svoj koncept ustvarjanja celote iz različnih delov. Sama bi si morda želela, da bi bilo ob posamičnih pesmih takoj, na isti strani, navedeno, iz katere zbirke ali revije so vzete, kot je bila praksa Antologije slovenskih pesnic, a to je zgolj drobtinica, ki ne zmoti celotne (bralske) izkušnje. Konec koncev je najpomembneje, da ta antologija obstaja, da izpostavi tako zamolčane glasove kot tudi tiste, ki trenutno sooblikujejo ne le mariborsko, ampak tudi celotno slovensko literarno krajino. In kljub nizanju raznolikih glasov se antologija bere kot lepa, valovita, hibridna, poetična zgodba glasov mariborskih pesnic.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 407.