Če bi zaklicali moje ime in bi / bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel / kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne / nejevere, zahvalil svojemu zobarju

Znanstvena skupnost / in tisti vsaj malo radovedni so vsi prišli / gledat. Kako zacvetiš v ta gozd beline.

»Ali je nočno nebo podobno zmaju vaših sanj?« »Ja, hvala, da ste to vprašali. Je!«

Topel sunek vetra je stresel drevesa / in svoje mesto si je v mraku mokrega / borovca našel golob, in nato še eden.

dež, ki tolče ob šipo, je le dež, / tvoje srce le mišica v tvojih prsih

bilo je kakor dišava lepotice, / kakor bi vonjal svetlobo, / in med vojno in po njej

Oba sva videla: neprepoznaven / odtenek. Neizbrisljiv. Neviden. Vse barve hkrati, / ena, ki se bo čez čas spremenila.

Kamen, čakanje obteži moje telo v kamen: / kar ostane, je skoraj palindrom.

To je igra, / ki jo igraš že / ves čas, nevede.

Prav to je poezija, / sem pomislil – / Ne drevo, / temveč skrita pesem.