Prst in svetloba

Sinoči me je znova presenetilo – sanjala sem
koruzni labirint, skozi katerega sva se sprehajala
pred skoraj desetletjem, v prisotnosti
najinih drugih ljubimcev. Vse je pogorelo do tal.
Vijolična koruza je žarela na poljih, ki so obkrožala
uničeni labirint, gozdovi so se kopali
v oktobrskem soncu. Namesto tebe sem, v kot sol beli glasbi
te domačne pokrajine, našla star pianino, izvotljen
od prepiha časa, in ročko porcelanaste skodelice
v ožgani zemlji. Ostaline nekega namišljenega
civilnega življenja. Danes, v tej limonasti svetlobi ob tvojem grobu
sem recitirala Merilla: Zakaj sem se zdrznil? Ljubil sem te, in se nato dotaknila
vlažnega in nabreklega blata, modrih hijacint,
ki jih je tvoja mati zasadila tja –
Mravlje so rojile prek te nedokončane zaplate zemlje
kot črne črke neskončne abecede. Nisem je
mogla prebrati. Ni bilo razodetja, le prst, velikanski zastor
med tem svetom in drugim. Nikoli ne spregovoriš z mano,
sem pomislila, še v sanjah ne.
Ure sem sedela tam, v posmeh čebelam –
Neumno dekle, so se smejali njihovi zlati obrazi, še kar si želi
in si želi. Topel sunek vetra je stresel drevesa
in svoje mesto si je v mraku mokrega
borovca našel golob, in nato še eden.

Prevedla Veronika Dintinjana
© Aria Aber. Objavljeno z dovoljenjem avtorice.