Vsi oranževci Tripolija

Ni dovolj, da vse izvira
iz Libanona – ne, moj oče trdi,
da je najstarejši dom oranž Tripoli,
in če s sestrami kdaj podvomim v to –
kar poglejte pod geslo oranže v Wikipediji,
pravi moj oče, njegov napol škrbast nasmeh
se razpre kot razpolovljena oranža, samo poglejte –
in kot da gre za čarovnijo (ki tudi izvira, pravijo,
iz Libanona), je vsemu svetu
na vpogled: neizpodbiten dokaz, da oranže
ne prihajajo iz južne Kitajske ali Španije,
temveč iz Tripolija. In vem, da oranže
pripadajo vsem in nikomur,
in vem, da mojemu očetu
ni pod častjo prirediti gesla v Wikipediji –
veš, da ima verjetno tudi Wikipedija
libanonske korenine? –
In njegovo raziskovanje najbrž ne zadosti znanstvenim
kriterijem; zgodba, ki jo je bil slišal od strica ali bratranca,
toda slednje je popolnoma resnično: nekoč
so v Tripoliju rasli prostrani nasadi oranževcev
in ko so cveteli,
je vse mesto dišalo po citrusih –
bilo je kakor dišava lepotice,
kakor bi vonjal svetlobo,
in med vojno in po njej
in vsakič, ko je Tripoli gorel – predstavljaj si
olupljen sadež na svoji dlani,
nato si predstavljaj, da je ta sadež mesto –
Neprimerljiv je bil, reče,
povem ti, s čimerkoli.

Prevedla Veronika Dintinjana
© Ruth Awad. Objavljeno z dovoljenjem avtorice. Pesem je bila prvič objavljena v reviji Kenyon Review.