Daja in Jon sta se vračala s še ene izmed otvoritev razstav, ki se spomladi vrstijo druga za drugo. Bil je četrtek zvečer in hodila sta po strogem centru Ljubljane, v katerem so si morali tudi manj premožni nadeti videz ljudi, ki nikdar v življenju niso čutili materialnega pomanjkanja.

Po seksualni epizodi z Asjo Tim že več mesecev ni bil v stiku z nobenim dekletom. Za to niti časa ni imel, saj se je moral, ker ga je čez mesec dni čakala oddaja zaključnega dela na fakulteti, popolnoma posvetiti delu.

Sabina in Jon sta se po prvem srečanju nemudoma začela redno sestajati. Vzpostavila sta urnik skrivnih zmenkov, stroga pravila obnašanja v službi in komunikacije po mobitelu. Dobivala sta se v glavnem ob jutrih. Jon je šel dvakrat na teden namesto v pisarno najprej k njej, tako da sta tisti dan oba prišla v službo šele ob desetih. Podjetje je bilo preveliko, da bi ostali zaposleni lahko povlekli povezavo med njunima istočasnima odsotnostma.

Postavljanje dogajanja na prostrane afriške planote, prerasle z magičnostjo in mistiko, ki s svojim primežem uokvirjajo življenje tamkajšnjih domačinov, zaznamovanih s prvobitno vitalnostjo in neizbežno odvisnostjo od naravnega dogajanja, za sodobno slovensko literaturo pač (še) ni nekaj povsem običajnega. Če pogledamo zgolj dosedanjo slovensko romaneskno literarno ustvarjanje, pa lahko kaj kmalu ugotovimo, da se afriški svet poleg potopisno literarnih udejstvovanj Evalda Flisarja ali Borisa Kolarja ter potopisno dokumentarnih del Sonje Porle ali Andreja Moroviča še posebej intenzivno zrcali v romaneskni prozi Gabriele Babnik.Preberi

Danes reči, da je laž, ko nas ta pričaka v skoraj vsaki medijski novici, (lahko tudi) nekaj dobrega, je vsaj nenavadna, če že ne kar nevarna, bogokletna izjava. Laž je trdno zasidrana v družbi naglavnih grehov vsaj že od svetopisemskih časov. Kakemu drugemu grehu se je včasih tej družbi uspelo izogniti, laži nikdar. A bolj ko iz (časovno oddaljenih) teoloških višin sestopamo v vsakdanji purgatorij, bolj je laž raznolika in s tem tudi njeno dojemanje. Nekateri bi takoj dejali, to so zgolj akcidence, zgolj zunanje lastnosti laži, v svojem bistvu pa laž ostaja laž. Nekaj, kar je vredno le obsojanja.Preberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi

Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se je svet pod njenimi nogami zamajal in da se bo začel sesipati vase. Ker je oče, ki se je v času osamosvajanja Slovenije znašel na napačni strani, ni zmožen zaščititi, po njenem torej zaustaviti bombnikov, in ker prav tako kot ona občuti strah, se počuti prevarano. Zgodi se sicer, da oče kmalu po tem dogodku umre in tako postane lik iz dekličinega otroškega spomina.Preberi