LUD Literatura

Ljudomrznik

Ana Marwan: Lipitsch. Prev. Mojca Kranjc. Ljubljana: Beletrina, 2023

Martin Justin

Lipitsch je literarni prvenec Ane Marwan, v Murski Soboti rojene avtorice, ki se je po študiju primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani preselila na Dunaj, kjer je prejela nagrado Schreiben zwichen den Kulturen za v Avstriji živeče in v nemščini pišoče mlade avtorje_ice iz držav, kjer Nemščina ni prvi jezik. V nemščini je nastal tudi Lipitsch, ki je bil z naslovom Der Kreis des Weberknechts izvorno objavljen leta 2019 pri avstrijski založbi Otto Müller Verlag. Marwan je svoj drugi roman, Zabubljena (Beletrina, 2021), za katerega je dobila tudi nagrado kritiško sito, nato napisala v slovenščini, leta 2022 pa je v sodelovanju Beletrine in Otto Müller Verlaga izšla dvojezična knjiga Krota / Wechselkröte, za katero je Marwan prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Lani je Beletrina v slovenskem prevodu Mojce Kranjc izdala še Lipitscha.

Karl Lipitsch, naslovni junak romana, je ljudomrznik. Na začetku romana ga srečamo na letališču, ko se vrača s potovanja. Že samo potovanje je bilo dovolj neprijetno – odšel je namreč na pogreb –, precej jasno pa izrazi tudi svoj odpor do uporabe skupinskega transporta. Nato pa se zgodi še tisto najslabše – naključje. Lipitscha namreč med čakanjem na vlak, ki ga bo z letališča pripeljal domov, nekdo nagovori: »Lindenstraße 8?« In ko je Lipitsch primoran odgovoriti s previdnim »Ja?«, glas, zdaj identificiran kot ženski, nadaljuje: »Kakšno naključje, jaz živim na Lindenstraße 9! To je točno vizavi.« Predrzna, tako si vsaj misli Lipitsch, gospa s tem naključjem dobi izgovor, da se z Lipitschem pogovarja na vlaku, se z njim usede v isti taksi in mu dela družbo vso pot do doma. Groza.

Srečanje pa ni zmotilo samo Lipitscheve vožnje z letališča domov, ampak je iztirilo tudi potek njegovega vsakdana. Ta namreč sledi strogi rutini. Zjutraj se najprej stušira, si skuha kavo, naredi deset sklec in počepov, piše do poldneva, gre jest, nato na sprehod, potem piše do osmih, po osmi pa strmi v prazno ali bere. Tako je vsaj, dokler se pred njegovim stanovanjem ne pojavi nadležna soseda z vlaka v lepi obleki in s krožnikom peciva v roki. Lipitsch jo ob tem drugem srečanju (in v resnici tudi vsakič potem) sicer uspe precej nesramno užaliti, a ga to ne obvaruje pred spoznanjem, da je Mathilda, soseda, ki je zdaj dobila tudi ime, v resnici precej privlačna, urejena in zanimiva ženska. Kmalu lahko v času, ko bi se moral posvečati pisanju svoje velike filozofske razprave, razmišlja samo še o Mathildi, modrem krožniku s pecivom, ki ga je pozabila pri njem, in naslednji priložnosti, ko se bosta lahko videla.

Lipitsch je predvsem odlično spisan roman. Tretjeosebni pripovedni glas s kombinacijo polpremega govora, ki posreduje Lipitscheva dolga notranja razpredanja, in bolj distanciranih opazk spretno plete pripoved, ki se za svojo strukturo ne more zanašati na veliko drugega. Roman namreč ni razdeljen na poglavja, pa tudi samo dogajanje je precej skopo – Lipitsch in Mathilda se nekajkrat srečata na vrtu, Mathilda organizira nekaj druženj s sosedi, večino ostalih strani pa zapolnjuje Lipitschevo notranje dogajanje. Ki je – kot mešanica predsodkov, samovšečnosti in vzvišenosti – poleg tega še precej pusto. Kar pa pripovedni glas uravnoteži s tem, da je, v nasprotju z Lipitschem, izjemno bister, zabaven in prijeten za druženje. Sicer se to druženje pogosto vrti ravno okoli norčevanja iz Lipitscha, a pri tem nikoli ni zloben; bolj deluje kot rahlo pedanten, a dobrodušen raziskovalec, ki ga Lipitsch predvsem zanima. Na primer: »V svojih predstavah je Lipitsch samega sebe rad primerjal s samotnim volkom. Če pa Lipitscha ne gledamo s tako velikodušnostjo, s kakršno se je gledal sam, bi ga prej označili za raka samotarca. Tudi njegova nova hiša ni bila njegova last.« Včasih si Lipitscha privošči tudi na področju njegove lastne domnevne strokovnosti in pokaže na zmote v njegovem razmišljanju: »In kadar se je pritoževal nad svojimi nekdanjimi prijatelji, je morda rekla kaj takšnega kot: ›Saj veste, kaj pravi Proust: ‘Za človeka, s katerim si bil včeraj v operi, ne boš nikoli verjel, da je genialen,’‹ kar je bilo prijeten balzam za njegovo dušo, […] in rade volje se je pustil zapeljati v miselno napako, da je bilo pomanjkanje spoštovanja njegovih prijateljev že zadosten dokaz njegove genialnosti.«

Vsej pripovedni spretnosti navkljub pa se lahko vprašamo, kaj nam lahko roman ponudi po vsebinski plati. Kot zgodba o ljudomrzniku (in mizoginu) se umešča v dolgo tradicijo zahodne književnosti (predvsem drame), ki se je začela v antični Grčiji, najbolj jasno verjetno z Menandrovo komedijo Čemernež, nadaljevala s Shakespearjevim Timonom Atenskim ter kulminirala v Molièrovem Ljudomrzniku. Kot v članku »The Paradox of the Misanthrope«, ki je v angleškem prevodu leta 1983 izšel v reviji Comparative Literature, ugotavlja slavni literarni zgodovinar Hans Robert Jauss, sta pri tem lik ljudomrznika in njegova družbena recepcija doživela precejšen razvoj. Pri tem se mi zdi zanimiva predvsem sprememba razumevanja tega karakterja, ki se dovrši z Molièrom. V Menandrovi Grčiji je bila mizantropija, po zgledu karakternih značilnosti, kanoniziranih v Teofrastovih Značajih, razumljena kot posameznikova nespremenljiva narava, ki mu onemogoča, da bi živel v skladu z vrlino in kot del družbene celote. Stari Grki za ljudomrznike tako niso imeli nobenega usmiljenja – Knemon, mizantrop v Menandrovem Čemernežu, je tarča smeha občinstva, na koncu pa se zaradi njegovega obnašanja nad njim zneseta celo kuhar in suženj. Recepcija Molièrove komedije pa je bila – morda na presenečenje samega avtorja – precej drugačna. Molièrovi sodobniki so Alcesta, naslovnega ljudomrznika, ki se zgrožen nad »grehotami« francoske aristokracije umakne v samoto (ta umik sicer zakomplicira dejstvo, da se zaljubi v frivolno Célimène), razumeli kot junaka, vrlega borca proti vsesplošnemu moralnemu zatonu.

Kako pa lahko lik mizantropa razumemo danes? Če gre verjeti Ani Marwan, je ta predvsem cringe. Lipitsch je neverjetno obsojajoč in vzvišen posameznik, ki soljudi težko vidi drugače kot skozi očala svojih predsodkov. To se kaže predvsem v njegovem odnosu do žensk. Ko ga Mathilda prvič obišče in mu zastavlja konkretna, a povsem običajna vprašanja o »veliki filozofski razpravi«, ki jo piše, Lipitsch na primer razmišlja: »Spoznanje, da je notranjost vseh žensk enaka, je prišteval k sposobnosti abstrahiranja, ki je bila po njegovem mnenju bolj moška domena, ženske (nasploh, seveda) pa so nagnjene k temu, da se pustijo zavesti in zmesti majhnih razlikam, se v njih celo izgubiti.« Lipitschev odmik ni nič plemenitega ali neizogibnega – je pretirano defenzivna reakcija na majhne neugodnosti in napore vsakdana (kakšne razsežnosti lahko dobi ta defenzivnost, se pokaže na koncu romana).

A se je ravno zato z Lipitschem mogoče vsaj malo tudi poistovetiti. Ko ga Mathilda ob neki drugi priložnosti vpraša, zakaj je postal ljudomrznik, navede za to zelo vsakdanje razloge: vožnja s podzemno železnico se mu je zdela pretirano neprijetna, iskanje parkirnih prostorov pretirano težavno, klepetanje s sodelavci nadležno, senzacionalistični mediji neumni in tako dalje. In čeprav se zdi njegova reakcija pretirana, se majhne neugodnosti in napori vsakdana včasih naberejo, postanejo malo večji, morda preveliki, da bi jih lahko preprosto preskočili in strumno nadaljevali svojo pot. Včasih enostavno ne gre drugače, kot da si domišljamo, da smo samotni volkovi, in ne raki samotarci. Tudi Lipitschev robotski način orientiranja v socialnih situacijah in pogovorih, kjer je vsaka družbena norma spremenjena v rigidno pravilo, ki mu je treba slediti, je seveda pretiran, marsikomu pa do neke mere verjetno tudi poznan.

Reči, da je Karla Lipitscha mogoče razumeti, je morda pretirano: tip je zares neprijeten, nesramen, na trenutek celo sovražen mizogin in snob. Je bolj Knemon kot Alcest, ne naredi veliko, da bi si zaslužil naše sočutje. Roman o njem pa je vse prej kot to – je zabavno, bistro in izpiljeno pisanje, ki nam Lipitscha, ali pa vsaj vzgibe za njegovim neprijetnim obnašanjem, uspe na neki način tudi približati.

 

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 391-392.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izničenje (odlomek)

    Jeff VanderMeer

    Povedala bi vam imena ostalih treh, če bi bilo pomembno. A le geodetinja je preživela še več kot dan ali dva.

  • Dogodek v mestu Bohane

    Martin Justin

    V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

  • Magični realizem Zenice v kafkovskem noirju

    Muanis Sinanović

    Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.