Vsak izmed del na svoj način širi polje slovenskega romana.

Vojna, ki je nikoli ne vidimo, pa je vendar vseprisotna.

O utopični želji po pripadanju, ki je za nekatere za umret nedosegljiva.

Sveži brsti pomladnega drevesa.

Reševanje velike krize.

Dvojnosti posameznika in njegova notranja razcepljenost.

Zakaj vse to?

Tiho presenečenje lanskega leta.

Samoto predstavi v vsej njeni večplastnosti in razgibanosti – samota ni le osamljenost, ampak predvsem možnost pristnega bivanja s samim sabo.

Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič.