Nikoli ustvarjen spomin

Sedim na kavču z mamo, danes gospo v pokoju. Ujamem tisti moment … Sedi, kot je vedno sedela v trenutkih spokoja in zadovoljstva. Drži se elegantno in noge graciozno spodvije pod stol.

 

…

 

V nosnice mi huškne vojn po jabolčnem in slivovem kompotu. Takšen vonj, vonj po očetu in mami, sem čutila vsakič, ko sem vstopila v dnevno sobo in sta onadva hihitajoč se ležala na kavču pred televizijo. Mlada človeka, lepa, privlačna drug drugemu. Nerazdružljiv dvojec … Zvijem se k njima in preklopim na risanke. To je vonj po miru, lepoti, veselju …

 

Fotr je markanten moški. Kogar hočeš lahko pohrusta za zajtrk … Vse ima razčiščeno. Bori se za nas, je moj superjunak. Vsak dan se iz službe pripelje s kolesom, skozi okno vpije: »Biljanaaaa, Biljanaaa, stavljaj kavuuuu!« Postrežem mu – kuham mu jo, vse odkar sem imela osem let. Prižge čikec, Marlboro, jaz pa jem njegovo malico, ki mi jo prinese iz službe, in sva najboljša prijatelja. Pogovarjava se, kaj bova delala popoldne. Bova šraufala ali razbijala kopalnico?

 

Fotr je varilec v Rogu in matka šivilja v Pletenini, delata v izmenah, zato je vedno nekdo doma, da poskrbi za naju s sestro. Oče kuha, naju pelje ven, ob sobotah gremo vsi skupaj v trgovino … Ko mami dobi plačo, me pelje v Namo po obleko, v Zmajčka na tortico in kokakolo … Peče nam piškote in kolače, medtem ko fotr poskrbi za ozimnico. Eno plačo dajeta za kredit za stanovanje, v katerem živimo, z drugo pokrijeta vsakdanje stroške.

 

Je lahko še kaj lepšega?

 

…

 

Je, je. Če se cele dneve med bloki v Novih Jaršah igraš s prijatelji.

 

Imamo eno preluknjano žogo in vsi se podimo za njo. Dvajset, trideset otrok. Vsak s sabo pripelje sestro ali brata, zato smo starostno mešani. In eno kolo imamo, pa ga tudi vsi jahamo. Ne vemo, da potrebujemo denar, če hočemo novo. Ne vemo niti, da bi lahko imeli več koles. Da se jih da kupiti … Zanimalo nas je le, ali nam bo uspelo namamiti starše, da se bomo lahko do desetih zvečer po Jaršah igrali ravbarje in žandarje. Lahko hodimo po celem BTC-ju, ko tam še ni BTC-ja. Vse do Fužin z izjemo javnih skladišč ni nič pozidano – prazen prostor. Ne sprašujemo se, kaj imamo na sebi. Briga nas. Hočemo le družbo. Starejši čuvajo mlajše, vsi smo si kot bratje in sestre.

 

Rada hodim v šolo. Ubogljiva sem in vse me zanima. Nikoli ne manjkam. Še ko si zlomim roko, naslednji dan pridem k pouku.

 

…

 

Tako je bilo vse do šestega razreda, ko sem bila stara enajst let. Potem pa …

 

Zaspim in se zbudim v drugem domu, v drugi soseski, imam druge starše, hodim v drugo šolo …

 

Matka me ne vozi več v Zmajčka na tortico, ampak pomaka kruh v praženo čebulo in govori, da ni lačna. Pa še to si privošči šele, ko s sestro pojeva kosilo. Kadar je res kriza, jem le kruh z gorčico.

 

Matka se ohladi in je utrujena, fotr ne more nikogar več pojesti za zajtrk, vesel je že, če ima za zajtrk. Postane paranoik, beži, hodi okoli in išče odgovore, ki mu jih nihče ne da. Lupina od človeka. Vsak dan slišim besede, ki ne vem, kaj pomenijo – deportacija, izgon, stalno bivanje, vizum … Ne razumem, zakaj med njima ni več harmonije in ljubezni.

 

Stojim na igrišču pred blokom in opazujem ljudi s kovčki v rokah. Da so eni izbrisani in drugi vojna lica, nimam pojma. Razumem le, da odhajajo moji prijatelji. Zdi se mi, da so se vsi bloki izpraznili in da sem ostala povsem sama. Vse odkar sem bila stara štiri leta, so bili ti prijateljčki moj svet … Kar ni jih več … Kako je to možno? Vse okoli mene obnemi …

 

Sedmi razred … Prej smo se igrali vsi skupaj – Samira, Petra, Asmir, Dino, Biljana … Zdaj se ne igramo več. Nisem več Biljana, ampak ić. Ne vem, kaj pomeni ić … Nisem več ubogljiva, postanem nasilna. Mislim, da mi vsi hočejo storiti nekaj slabega … Sedim v klopi, gledam učiteljico, a je ne slišim. V ušesih čutim pritisk. Ko me pokliče k tabli, ji rečem »kdo si ti, da ti bom odgovarjala«. Želi mi vpisati šut. Iz rok ji iztrgam redovalnico in jo vržem skozi okno. Padem in ponavljam razred.

 

…

 

Zakaj vse to?

 

…

 

Fotr in matka mi govorita, da zvečer ne smem sama ven. Če me dobi policija, me lahko deportirajo. Ne jebem žive sile. Hodim po mestu, kadar se mi zahoče. Domov prihajam ob treh, štirih zjutraj. Starši se tresejo, saj ne vejo, ali bo pozvonila policija, mrliški oglednik ali jaz.

 

Če se ne potikam po mestu, čakam v vrstah pred uradi. V soncu, dežju, snegu. Vsako leto jim moram prinesti potrdilo, da bivam v Sloveniji. Silijo me, naj na dokumente napišem bosanski naslov, čeprav sem rojena v Sloveniji in v Bosni nikoli nisem živela. Če hočem v srednjo šolo, moram dobiti neko potrdilo iz Bosne. Postavim se pred ambasado. Tam stojim od devetih zjutraj do sedmih zvečer. Pridem na vrsto in uradnica reče, da zapirajo. »Pridi jutri.« In pridem in spet čakam, dokler ne dobim koščka papirja, ki mi dovoljuje vpis v srednjo šolo.

 

Sestra je štiri leta starejša. Želi biti zdravnica, a pusti šolo, da lahko dela. Financira odvetnike, stroške za delovna dovoljenja … Službo mora imeti tudi vsaj eden od staršev, da lahko na podlagi delovnega dovoljenja vsi ostanemo v Sloveniji. Enkrat ima službo en starš, enkrat drugi, kdaj tudi noben. Če delaš na vizum, te zajebavajo, kolikor hočejo … Mama dela 13, 14 ur na dan, plačujejo jo vse manj.

 

Pride domov, pove fotru, da ji šef noče plačati.

»Šta? Ubit ću ga!«

»Joooj, ne smiješ ubit. Ako ubiješ, bacit če nas iz države.«

 

Ni keša, ni hrane. Ko bi imeli vsaj babico z vrtom … Naj za pomoč kličemo v Bosno? Oni v vojni, mi pa izbrisani. Ostali so brez vsega, a nimamo denarja, da bi jim ga dali, niti dokumentov, da bi jim lahko fizično pomagali. Mislijo, da jim lažemo. Šele po 30 letih razumejo, da jim nismo lagali.

 

…

 

Ne grem na športni dan, ker nimamo dveh sendvičev za malico. Mama mi napiše opravičilo, da me boli trebuh, čeprav me nikoli ne boli trebuh. V osmem razredu ne grem niti na končni izlet, ker ne morem čez mejo. Prej sem hodila na šolske ekskurzije. Imam fotografije, kupe fotografij. Kakšna modelka sem bila … Kopamo se v Zambratiji. In pred očmi imam prvi poljub. Potem fotografij ni več. Pozabljam in spomini izginjajo.

 

Imam štirinajst let. Začnem delati kot kelnarca. Seveda na črno. Mislim, da je to normalno … V prvem lokalu delam mesec in pol, naredim 300 ur, a mi šef ne plača. Kasneje mi plačuje na obroke – pravi, naj pridem po denar vsak večer ob pol polnoči, ko zaključuje blagajno. V današnji valuti bi morala zaslužiti kakšni 2700 evrov, dobim jih 730, pa še za to moram prositi. Nategun! A delam nonstop. In imam denar za knjige, malico, mesečno vozovnico, obleke … Vse si plačujem sama, sestra pa financira družino.

 

Ne razumem, zakaj moram delati, namesto da bi bila na igrišču s prijatelji. Ne razumem, zakaj me neki tip v lokalu šlata. A ti to razumeš?

 

Strah, ko se s sestro bližava polnoletnosti … Takrat ne moreš biti več kot otrok prijavljen prek delovnega dovoljenja staršev. In starši ne zaslužijo dovolj, da bi lahko dokazovali zmožnost preživljanja štirih oseb. Sestra z muko pride do redne službe, da lahko v Sloveniji ostanem prek nje.

 

Upravna enota, ambasada, občina … Vsi ti prostori in ljudje, ki tam delajo … Vrtijo me v krogu. Kot hrčka. Prideš na šalter, prineseš 15 dokumentov in ona ti reče, da moraš prinesti še enega. Kje ga dobiš, ti ne pove. Drugič reče, naj grem po dokument v Sarajevo. Kako? S 14 leti in brez potnega lista. Osem let poslušam, da mi manjka neki papir, ki ne obstaja, pa da mi ona nekega papirja ne bo dala ali naj počakam, ker pije kavo … Kako naj se kosam z njimi? Sram me je, govorim po tiho, komaj izgovorim svoj priimek …

 

Ko moram zdaj uradni osebi vedno znova razlagati, od kdaj delam, nisem več tiha …

»Kako imate lahko 23 let delovne dobe, če tukaj piše enajst let?«

»Ja ne vem, ti mi pojasni!«

 

Grem na socialno in rečem, da potrebujem denar za položnice, ona pa: »Zakaj si pa otroka rodila?« Zaslužila bi si šamarčino. Žal mi je, da je nisem na licu mesta prefukala. Čim si v njihovih očeh malo manjši, te pojejo.

 

Nimam problema z navezovanjem odnosov. Imam pa problem, če me podcenjujejo.

 

Grem na razgovor za službo. Šefica mi pove, da bom plačana 6,5 evra na uro.

»Kva pa ti misliš, da me boš izkoriščala, al kva?«

»Kako se obnašate? Tega intervjuja je konec.«

»Kako se pa ti obnašaš, ženska? Kaj se greš? Vsak tebi podoben me podcenjuje, valda vem, koliko sem vredna.«

 

Ali pa ko mi rečejo: »Pober se nazaj v Bosno.« Uradna oseba ali kdo na parkirišču. Neštetokrat so mi to rekli. Ko nimajo več kaj odgovoriti, me naganjajo. Včasih sem bila tiho, zdaj pa popizdim. Tak konflikt se konča s prihodom policije. Jaaa, policija … Bila sem že v situacijah, ko sem bila tarča nasilja, ampak kako naj njih prosim za pomoč? Prišli so na vrata našega stanovanja in me, staro enajst let, spraševali, kje je moje stalno bivališče. Hoteli so me izgnati iz države, zdaj naj jih pa prosim za pomoč? Policije nimam kaj klicati!

 

…

 

Danes se ne bojim ničesar več. Če preživiš lakoto, dobiš neko posebno znanje. Ko imaš sendvič in veš, da ga lahko poješ le pol, ker boš kasneje lačen še bolj … Po takem principu potem živiš tudi, ko imaš. Ampak danes je marsikaj drugače. S pomočjo nekdanjega partnerja sem odprla stare rane. Prejokala sem jih, se posvetila svoji travmi in jo prešla.

 

…

 

Pred desetimi leti ne bi mogla javno govoriti o izbrisu. Morala sem iti skozi ta proces. Razkrivanje svoje zgodbe je eden zadnjih korakov čiščenja. Čakala sem na ta dan in vedela, da bo prišel. Zato uporabi moje ime, pa še fotografijo objavi, če hočeš.

 

Vendar sem po drugi strani zdaj šele na začetku. Iz kleti sem se povzpela na točko nič. Občutek imam, da lahko ustvarim karkoli, a sem 20 let v zaostanku. Rada bi bila tista matka, ki bi svojima hčerkama podarila stanovanje in še nekaj za zraven, da bi živeli fini život. No, tega ne morem zaradi teh dvajsetih let … Mi smo vsako leto zapravili vsaj štiri tisoč mark za podaljšanje delovnega dovoljenja. Samo da smo lahko ostali v Sloveniji … Nekateri so si pa za 5000 mark po Jazbinškovem zakonu kupili stanovanje.

 

…

 

Posledice pri starših … Vidne so, ko se skupaj usedemo za mizo. Vidiš jih na njunih obrazih, v očeh, komunikaciji, telesni drži, tonu govora… Mama še vedno misli, da bo brez denarja. Zato dela, čeprav je v penziji. Zdaj se zavedam njene materinske veličine, moči in borbenosti, pomena njenih redkih besed. Oče je še vedno lupina, a njegova mogočnost ni zbledela, ljudje ga še vedno občudujejo …

 

Leto 1991. Še nekaj let jima manjka, da odplačata kredit. Potem bi prodala stanovanje in kupila hišo v Zalogu. Oče me odpelje tja, da jo vidim, in še vedno jo hodiva gledat. Ko se peljeva mimo, mi reče: »Tu bi morala da živita ti i tvoja sestra.« A jebiga, nije se desilo …

 

Zdaj tam živi nekdo drug, za nas pa je hiša v Zalogu ostala nikoli ustvarjen spomin.

 

 

 

Zgodba temelji na pričevanju Biljane Pilipović in je bila za namen objave literarizirana. Odlomek je iz knjige z naslovom Tega se ne da izbrisati, ki letos izide pri založbi Goga.