Požigalec

Danes za spremembo častim jaz. Častim ti mesto na tejle zeleni klopci in prvi poskus, da nažicaš za liter vina. Hahaaaaa. Ne glej me tako zabodeno. Tukaj, ja, tukaj nasproti hiše pravice sem preživel najhujši čas. Ti bom razložil, zakaj sem pristal na betonu, pokrit s kartonom. Imel sem vsaj dobro družbo. Zraven mene je spal Tone. Ne poznaš Toneta? On je toliko časa preživel tu, da smo park poimenovali po njem. Ti kasneje povem več o Tončku. Zdaj se bova osredotočila name.

Včeraj sem te klical vsaj sedemkrat, pa si komaj dvignil slušalko. Imam te na sumu, da si se potuhnil, ko sem zadnjič zvonil pri tebi doma. Slišal sem teči vodo v tvojem stanovanju, kar pomeni, da si bil doma, a mi nisi odprl. Petkrat, šestkrat sem pozvonil, ti pa nič. Tvoja soseda, stara vešča, me je prestrelila z ubijalskim pogledom. Ne vem, kaj jo je motilo. Saj sem le zaklel in z roko butnil v vrata. Močna vrata imaš, masivna. Protivlomna, kaj? No, saj vlomil pa ne bom. Ne boj se, tako hudo še ni.

Spet nisem spal. Vzel naj bi tablete? Phaaaa. Saj veš, da jih ne maram. Ne gredo mi po grlu. Precej raje jih imajo džankiji. Njim jih dam v zameno za evre. Če nisem mogel spati, je logično, da nisem bil doma. Ti morda kasneje razodenem, kje sem bil. Zdaj bom govoril o tistem, zaradi česar sem se hotel dobiti s tabo. Nečesa ti še nisem povedal.

…

Jaz sem požigalec.

…

Obraz se ti je spremenil. Veke so ti tako zlezle skupaj, da ti še komaj vidim oči. Ne morem se odločiti, ali so sive ali zelene, naj bodo, kakršne hočejo biti. Kaj me brigajo tvoje oči. Ampak tvoj obraz pa ni nikoli prav zdrave barve. Zdaj je še posebno bled, kar zelen. Le tri pege pod očesom, ušesa in nos so barvasti kot kakšni svetilniki v puščobi. Zdi se mi, da so še tvoji nedefinirani lasje otrpnili. Si se ustrašil, da imaš opravka z norcem? Naj te presenetim. Jaz sem norec!

Zažgal sem stanovanje, za katerega sem otroštvo preživel brez mame.

Ni bilo namenoma, ampak… Saj veš, kako je z vestjo in krivdo. Tudi mi jo imamo.

Bil je temen oktober. Nosilo me je naokoli. Tudi takrat nisem prav veliko spal, še večkrat sem ponoči hodil naokoli kot zdaj, ko se spet bliža moj letni čas. Spomnim se ogromno škrlatnega listja po tleh. S podplati sem drsal po njem kot utrgan, po gozdovih in mestnih parkih. Zgodilo se je, da sem prišel domov ves potolčen in utrujen.

Tistega jutra sem imel za seboj celo noč hoje. Izmučenega me je prijela lakota. Na štedilnik sem pristavil ponev, vanjo nalil olje in ogenj odprl do konca. Hotel sem si ocvreti jajca. A jih v hladilniku ni bilo. Jezen sem se na hitro obul in odšel v trgovino. Zgodaj zjutraj je bila najbližja še zaprta, zato sem šel peš do naslednje. Preden sem prišel do tja, kupil jajca, se malo obiral, in se vrnil domov, se je olje vnelo. Ko sem stopil pred blok, je bilo tam že polno gasilcev. Srečo sem imel, da se ogenj ni razširil na cel blok.

…

Zato sem pristal v temle parku. V Tonetovem parku.

…

Ko sem videl črne stene in zažgane predmete, sem odšel. Dirkal sem kot še nikoli. Za nič na svetu se nisem hotel ustaviti. Prehodil sem Golovec, Rožnik, Pot spominov in tovarištva… Potem nisem mogel več. V ustih sem čutil sol, jezik se mi je izsušil. Kot bi me nekdo zabetoniral, sem obstal na mestu. Nisem mogel ne meter naprej ne meter nazaj.

Ko sem nekoliko prišel k sebi, sem se z avtobusom odpeljal v mesto. Usedel sem se ravno na tole klopco, še vedno je ista, le novo zeleno barvo ima. K meni je prisedel Tonček. Ponudil mi je požirek belega. Vino mi je lepo steklo v trebuh, čeprav ga nisem bil vajen. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo. Najprej je bil tiho, kot bi rabil čas za razmislek, potem je s počenim glasom rekel: »Danes lahko spiš v moji dnevni sobi. Samo, da ne boš smrčal.« Težko roko je stegnil proti sosednji klopi, nanjo vrgel nekaj kartonskih škatel in odejo in skozi gostoljubni smeh pokazal edina zoba, ki ju je še imel.

Spet me vleče na pot. Najraje bi šel na isto turo kot takrat ali še dlje, vse do gora, do prelepih posrebrenih skal. Saj bom tudi šel, pa še medije bom poklical, da bodo o meni naredili zgodbo, kakršno so jo o tistem rekreativnem plavalcu, ki je preplaval pol sveta. Kako mu je že ime… Saj ni važno. Če je uspelo njemu, lahko meni še prej. Poglej, kako vitek sem. Bi mi dal oseminpetdeset let? Postavljal bom rekorde, ampak prej ti moram povedati zgodbo o Tonetu. On je tudi rekorder. Rekorder vseh rekorderjev. Na cesti živi več kot trideset let! Veš, kaj se vse zgodi v treh desetletjih!

Skoraj toliko časa, kot je on brez doma, sem jaz norec. No, za nekaj let ga prekašam. Moram priznati, da je malo težje tri desetletja spati zunaj, kot sem in tja v bolnici doživeti nekaj prisile. Po vsem tem času na ulici Tone ne bi mogel živeti na toplem in mehkem. Nevladniki so mu našli sobo, a ni dolgo zdržal v njej. Rekel je, da ne zna spati pri zaprtih oknih in vratih. 

Tone rad govori, da »če bi se še enkrat rodil, najraje brezdomec bi bil«. Verjamem, da si po 30 letih ne želi nič drugega. Ne verjamem pa, da bi kakšen človek rad pristal na cesti. Jaz si ne. Ne vem, kakšni so Tonetovi razlogi. O tem se nisva nikoli pogovarjala, kar pa zdaj niti ni važno. Bolj je pomembno, da je postal mestna atrakcija. V njegovem parku se vsak dan samo zaradi njega ustavljajo ljudje. Prinašajo mu hrano, pijačo in drobiž. Vzljubili so ga. Navdušeni so nad njegovo značilno prijaznostjo in nad dovtipi. Še kakšna slavna imena ga obiščejo in se celo slikajo z njim. Ne bom tajil, da mu zavidam.

…

Tudi jaz sem trpežen, a me pokonci drži drugačne vrste vztrajnost kot Tončka. On ima izjemno kondicijo pitja, kajenja in spanja v mrazu. Jaz sem pa športnik in športniki potrebujemo mehko posteljo in toplo hrano, da smo pripravljeni na podvige. Nekaj tednov sem zdržal v parku. Potem sem okoli novega leta tudi jaz srečal nevladnike… Pomagali so mi navezati stike z dobrimi ljudmi, ki so mi priskrbeli toplo posteljo. Ti naslednjič razložim, kako sem se začel postavljati na noge in se spet vzpenjati proti zvezdam. Zdaj ti povem le še, da so črne stene stanovanja ostale v meni, ne glede na to, kaj se je kasneje še dogajalo z mano.

….

Ne vem, ali bi mi mama tudi za ta spodrsljaj rekla, da ni nič hudega. Kakšno leto pred požarom me je zapustila. Imela je zgarane roke in zmečkan obraz. Vse je ugasnilo na njem, le še smaragdne oči so svetile, a manj močno kot nekoč. Z vsakim letom so bile bolj blede. Na smrtni postelji mi je stisnila roko in rekla: »Frenk, ne skrbi, vse bo v redu. Le pazi na stanovanje.« 

…

…

Nisem hotel več uporabljati štedilnika. Težko je, če človek izgubi zaupanje v samega sebe. V tistih časih sem poznal le dve možnosti – ležanje in neskončno hojo. K sreči sem naletel na skupino ljudi moje vrste, ki so se odločili, da se ne bodo prepustili psihiatriji, ki jih je hotela peljati po vnaprej začrtani poti. Pogosto se dobivajo, pogovarjajo se o svojih doživetjih, organizirajo izlete, razne delavnice… Med njimi sem dobil občutek, da norost morda sploh ni nora, čeprav pogovori vselej niso bili prijetni. 

Nekega dne sem spet prižgal štedilnik. V lonec sem natočil vodo, jo zavrel in vanjo vrgel koščke ingverja. Gledal sem, kako se je segrevala. Mehurčki so se pretepali, ingver se je utapljal. Vrtinci so ga silovito silili pod gladino, a je vedno znova prišel na površje. V tem besnilu se mi je nasmihal mamin obraz. Ni bil še zguban, ampak gladek in lep. Dal mi je vedeti, da se ima lepo. Njene ustnice so bile široke in rožnate, tako močno jih je raztegnila, da se ji je napela koža skoraj do ušes. Postal sem vesel. Zazdelo se mi je, da ni jezna, ker sem zažgal stanovanje.

Ko je mamin mehurček potonil, je na površje prišel očetov. Od visokega čela so mu tekle drobne kapljice, imel je porjavelo polt in precej temne lase, po tem sva si podobna. Nisem mogel razbrati, ali je njegov izraz vesel ali žalosten. Ni se smejal, a nisem opazil niti nobene sence. Sem pa na njegovem obrazu videl obžalovanje. Ali sem si le želel, da bi videl obžalovanje. Ne vem.

…

Pij ingverjev čaj z medom in ne boš nikoli bolan.

…

Nisem ti še povedal, kje sem blodil minulo noč. S kolesom sem šel proti goram. Z lahkoto sem gonil navkreber. Bolj nevarno je bilo navzdol. Zaletel sem se v obcestno ograjo in zletel v prepad, a je bil globok le kak meter. Poglej, kakšne roke in noge imam. Same odrgnine. Kaj hočem, to je cena vrhunskega športa. 

Kaj me spet nezaupljivo gledaš? Ne skrbi, bom preživel. Raje se pobrigaj, da mi odpreš, ko zvonim pri tebi. Ne me hecat, sicer ti razbijem kljun! Ne želi si tega, resno mislim!

…

…