Po celi ravnini pod nebom (2) (odlomek iz romana)
iz istoimenskega romana, ki letos izide pri Centru za slovensko književnost
Jana Putrle Srdić
Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.
Nasproti Escuele Republice de Cuba – še ene uganke, ki jo bo razrešila pozneje – je bil vhod v s plezalkami zaraščen mali hotel, pobarvan z oranžno rjavo in ultramarinsko modro, z globokim notranjim dvoriščem, lesenimi polkni na balkonih, ki so bili zgrajeni v nenavadno raznolikih nivojih, na videz nezdružljivih z zakoni statike.
Vstopila je skozi prazno recepcijo v dvorišče, mimo Francisca, »Francisco, ¿dónde están mis cigarrillos? …«, se je po njem odbijal zvonek ženski glas in Francisco je z dolgimi, svetlo rumenimi rokavi bombažne majice objemal svojo temnolaso glavo in strmel v nebo, ne da bi na prvi pogled kaj posebnega razmišljal, kot da je hkrati slišal ta glas in ga ne slišal, proti nebu so bili obrnjeni tudi listi platane sredi dvorišča, ptičje cvrkutanje se je mnogo tiše od zakodiranega ženskega sporočila – morda si je zgolj želela njegove bližine, dlani na vratu pod svojimi lasmi – vzpenjalo ob stenah navzdol in zopet navzgor, in nenadoma se ji je zazdelo, da se je skupaj z naključnimi gosti znašla znotraj Escherjevih nemogočih perspektiv z neskončnimi stopnišči, le da tu ni nihče hodil po njih niti skušal najti izhoda, moški z raztegnjenimi rokavi, ki strmi v nebo in ne odgovarja, kroženje ptičjih glasov, žensko pričakovanje in ona, s kovčkom, ki ga je pustila nekaj metrov za sabo, pred pragom, pred sprejemnico, in še preden so jo pripustili v to živo, negibno dvorišče, polno odmevov in vibracij v zraku, še preden je zares obstajala za kogarkoli znotraj tega hotela pod belim, sončnim nebom, a skritega v senci, se je uspela pritihotapit noter v dolg, nezaznamovan in navaden trenutek, ki bi lahko stekel mimo neopažen, če ne bi moški z rokami v laseh in ona, par korakov za njim, obstala ob vhodu, če ne bi bila skupaj v njem.
*
»Hola. Do you have reservation?« Ženski glas za njenim hrbtom. Žal ji je bilo, da tako očitno ne spada v ta svet, da ni bila deležna niti poskusa v španščini, vendar se je opomnila, da je hotel v centru mesta vajen popotnikov z vseh vetrov in je to verjetno običajen sprejem za precej odtenkov presvetlo žensko.
Nasmehnila se je in pokimala, se prepustila obredu registracije, pripuščanja k dnevnemu redu in drobnim prednostim gostovanja. (»Zajtrk zaključimo ob desetih.« Nekdo bo spustil zrak v njeno sobo in pospravil posteljo in kopalnico.) Potem je ležala na hrbtu na postelji in strmela skozi okna v prvem nadstropju, zbirala moči za nadaljnji premik. Tu je bila njena čisto prva postojanka, in da bi udomačila prostor, je bosa stopila na balkon in nekaj časa postopala po toplih ploščicah v vetru, gledala na cesto še vedno iste moške ob istem kolesu na vogalu in druge mimoidoče, tako podobne, tako samosvoje kot na vseh vogalih, ob vseh hotelih po svetu. Zaspala je in se zbudila v mraku, vmesne ure pogoltnjene v neznano.
*
Zbudila se je, ko jo je pokril z njenim puloverjem, ker ni več čutila njegovega telesa, sedel je na stolu in si obuval čevlje.
»Ne še.«
»Ta malo moram dat spat.«
»Še bi te.«
»Vedno bi. Nekaj boš naredila zame. QuAI ima kontakt zate.« Ni spraševala, samo zaspano in nejevoljno ga je gledala.
»Šla boš k njemu v studio, fotografiral te bo. Golo.«
»Ne maram fotkanja.«
»Zakaj?«
»Ne počutim se dobro, ne maram bit opazovana. Nisem si všeč na fotkah.«
»Potem boš dala slike na najin blog in napisala, kako si se vmes počutila, kaj ti gre po glavi, ko jih gledaš.«
»Res ne bi. En tujec … Kaj ve o meni?«
Ni je več poslušal, oblačil si je jakno, že je bil drugje, v soju svetlobe svojega doma, kamor mu ni mogla slediti. Ko bi ji vsaj nasprotoval, ko bi se mu lahko upirala, a on je zgolj lagodno sestopil z njunega vlaka, jo pustil v temi, še toplo od njegovega telesa, ali ji odprl vrata iz avta in jo preprosto odložil ali ji poklical taksi in jo pospremil iz pisarne, vedno ta prevozna sredstva, ki so ju razmaknila, vedno njuni nemogoče različni življenji, kot bi se vrnil pod vodo in ona umaknila nazaj v gozd.
*
Njegova odsotnost je bila tako nevzdržna, da je teden dni pozneje sedela v studiu, oblečena zgolj v kopalni plašč, medtem ko je tuj, a ne neprijeten moški premikal reflektorje nad črno, kot nafta svetlečo se in gladko površino, v kateri se je zrcalilo njeno telo, ko je zajela sapo in se ločila od mehkega frotirja kot pred skokom v vodo, ko je pustila svetlobi, da je stekla preko njenih mehkih površin. Če je upala, da bo seanso lahko preživela zadržano in nekoliko odtujeno od sebe (kot bi si zatiskala oči pred tem, kar se dogaja), ji je ob stiku črne lakirane površine z golimi koleni postalo vse na njej boleče očitno. Zastrmela se je v žensko pod sabo, v znano telo, nenadoma nemogoče ranljivo, in ko se je premikala po navodilih, ko je seansa kar trajala in je postala utrujena, se ji je zazdelo to telo na trenutke povsem neprepoznavno, neka še nevidena oblika bivanja, ki jo je spomnila, da so vse njene predstave o sebi točno to: predstave, pojmi, podobe, besede, občutki, vse, samo ne ona sama.
Ni vedela, ali je bilo to tisto, kar je želel izvedeti od nje, ampak o tem mu je pisala, to jo je pretreslo, ko je premikala svoje hipno telo po črnini na ukaz fotografa in mu puščala svojo podobo, ko si ni več pripadala in je bila hkrati najbolj ona sama, brez misli in besed, brez svojega notranjega sveta, v katerega se je ves čas zatekala, v tem trenutku zgolj na površini, v odsevu, v domeni vidnega. Pod preiskujočimi reflektorji, v zadregi in z znojem na koži, na zarošeni plošči jo je preplavilo olajšanje. Ko je bila osvetljena z vseh strani, je skupaj s sencami, zadnjim delčkom zasebnosti, v katerega bi se lahko skrila, izginila tudi vsa njena mnogoterost. Ona sama na sebi je bila zgolj tu in zgolj to bitje brez imena, brez spola, brez preteklosti in prihodnosti, brez besed in jezika, odsev v nafti, v potoku, zver.
*
Zbudila se je pokrita s puloverjem v hotelski sobi, zunaj je bila hrupna in svetla velemestna noč in tokrat se ni utapljala. Vračala se je iz spanca kot med drevesi iz gozda. Bil je isti občutek bitja, ki ga je imela, ko je bila še otrok, ideja, da ni človek. Nekaj zelo prvinskega, malo strašljivega in malo tolažečega hkrati je bilo v tem občutku.
Zaželela si je prisotnosti drugih ljudi, se potopiti v množico, biti ena izmed njih. Zopet se je oblekla, tokrat v črno z nekaj kovine in s škornji, namesto laptopa je vzela slušalke in mobi in odšla na ulico. V spominu je imela manjši klub, kjer je nekoč brala svoje potopise, in večnadstropno knjigarno, odprto celo noč, vendar slik tistih prostorov in ulic ni znala prav povezati s svojo trenutno lokacijo, ideja, da bi sprožila serijo ugibanj in debat s Qjem, pa je bila približno tako odbijajoča kot potovanje nazaj v Evropo.
*
Zavohala je sveže, močne vonje mokrega mesta po dežju in začutila naelektreno energijo nočne izmene ljudi na ulicah, ki niso isti kot ljudje na avtobusnih postajah v zgodnjih jutranjih urah niti kot starši in šolarji na popoldanskih metrojih. Nočni ljudje nosijo nakit na nenavadnih mestih, mejkap, ki nima nič skupnega z uniformiranostjo dnevnih ljudi, pijejo močnejše in bolj barvite pijače, manj razmišljajo o hrani in posvečajo veliko časa in pozornosti kupovanju zelo raznolikih drog. Ostajajo v postelji do poldneva z drugimi nočnimi ljudmi v ne tako nespremenljivih kombinacijah kot dnevni ljudje.
Pustila je toku nemirnih, malo nevarnih bitij, da jo je vključil vase, in na tekočih stopnicah poniknila v podzemno, globoko, več nivojev, več postaj in prestopov. Ko se je zopet dvignila na površino, prepihana z močnimi curki toplega zraka pod zemljo, utrujena od križanja in sekanja poti v množici, od usmerjanja in zaletavanja, stisnjena v bližino neštetih teles in poskenirana s pogledi potnikov in kamer, je začutila znano težo stalne utrujenosti, ki jo običajno spremlja v večmilijonskih mestih kot solne obloge na nogah flamingov, ko v kolonah prečkajo puščavo do vode. Hodili so skozi urbano džunglo stolpnic in nadvozov, pod njimi ceste, pod cestami mreža kanalizacije in pod njo žile tunelov s stotinami kilometrov tirnic, po katerih sinhronizirano drsijo vlaki. Tu so potekale raznolike izmenjave na več nivojih in kot v vsakem mestu so bili ljudje le ena vrsta prebivalcev.
Zopet je pomislila, da električna energija, ki napaja zgolj računalniške igre, ekscesno presega naravno varčnost rastlin na planetu, ki z vso energijo, ki jo premorejo, odpirajo svoje cvetove, in ko je sledila nočnim ljudem, se je v njej dvigala znana pripadnost divjim bitjem v temi, jo razdvajala, ločevala od okolice, ji zopet onemogočala biti cela.
*
»Enako.« Pokazala je na kozarec, ki ga je pred njo naročila ženska s kovinskimi konicami na irokezi.
»Red Bull z vodko?« Barmen jo je vprašujoče pogledal.
»Ehmm … Mogoče ne.«
»Se mi je zdelo, da ne.« Zasmejal se je, ne neprijazno. To jo je še bolj zmedlo. Je res tako očitno, da ne ve, zakaj je tu, ne samo pred šankom v glam kvirovskem klubu, ampak na tej celini? Skomignila je z rameni, konec koncev smo vsi vedno zgolj eno potezo na šahovnici stran od tega, da postanemo izgubljeni. Občutek negotovosti nosi velik potencial.
Pokazala je s prstom na kozarec bledo sive tekočine svojega soseda, ki se je na vrhu prelivala v prozorno modro. Barmen je zavil z očmi in odkimal, ob njegovem izrazu se je zasmejala.
»Naj svetujem: dark and stormy,« je prevzel pobudo, preden bi utegnila najti še kakšen kozarec v bližini. »It doesn’t kill the sadness, but it makes it more bearable.« Zopet se je zasmejala, težko bi verjela, da to ni citat iz kakšnega filma, za hip je pomislila na paleto različnih razpoloženj in pripadajoče pijače, potem pa prikimala in se prepustila trenutku. Saj je vseeno, ta hip ni nič prav zares pomembno. Muzika je bila plesni tehno, le da je bila tokrat sama.
*
Njegove dlani so polzele po njenih dvignjenih nadlakteh navzdol do vlažnih ramen, lopatic, pazduh, medtem ko je plesala sredi ponorele množice v ritmih, ki so jih sekali, ko jih je temni obris didžeja vodil z enega vala na drugega kot v simfoniji, pazljivo, da ne bi prekinil skupinske ekstaze.
Sklonil se je k njenemu ušesu. »Sleci majico.«
»Nimam.« Zakričala je. »Nič spodaj.«
»Vem. Sleci.« Prijel jo je za boke in to ni bila več prošnja. Ni se mu mogla izviti, pritiskal je nanjo s svojo voljo. »Ubogaj me.« Slekla je majico, plesala sta naprej. Moški ob njej je navdušeno pritegnil, »Toooo! Bravo!« Zaprla je oči in še ti redki modri žarki v temi so se ji zdeli čisto preveč svetli, bila je izpostavljena, ranljiva sredi teles, ki so se je dotikala. A vsi ti odpeti ljudje niso noreli zaradi nje, niso bili pozorni nanjo. Počutila se je golo, ker je bila gola, ne ker bi bila v središču pozornosti ali kakorkoli nezadostna. Bil je za njo, s svojim nagnjenim telesom, z rokami na njenih bokih. Bila je ranljiva in bila je z njim, premikala se je v ritmu in vse to jo je vodilo proti njeni volji. Prepustila se je, kot bi padala s hrbtom navzdol, v mrežo.
*
Prostorno plesišče je bilo napol prazno, pred drugo se ne napolni, ji je povedal barmen. Potrebovala je pijačo, da je lahko plesala, in ples, da je pozabila, da ne spada sem. Nihče ne spada sem, se je tolažila, vsi potrebujejo droge za odklop, nikomur tu ni lahko samo po sebi, vsak pride zgolj zato, ker ga vleče, ker se mora približati svoji želji, ker mora pustiti svoj civilizirani in servilni obraz zunaj in ker tu v območju poželenja ne gre drugače, kot da čutijo, se prepuščajo in so grabežljivi. S pogledi grabijo po drugih telesih in nastavljajo svoja, prepuščajo se dotiku.
Pleše svoj ples, svoj obred s telesom, ki morda ve več od nje, z neko neznano kodo, zapisano v njem nekoč davno, rodove nazaj. Pleše, da bi pozabila na drugo telo, na ekstazo, na implozijo, na žarišče energije, ki se širi iz trebuha v roke in noge, v podplate, da bi pozabila na dlani in usta, ki jemljejo, na skeleč užitek v prstih, v lovkah. Premika se v valovanju zvoka, kot da je spet sama, ker je od nekdaj bila, ker noben dotik nikoli ni večen, in lica ima mokra od solz, zdaj končno brez sramu, brez občutka, da ji žalost ne pripada, ker mu kljub njuni igri nikoli ni zares pripadala, ker je bila igrača. Tu, na drugem koncu sveta, pusti žalosti, da jo povsem zapre v svojo kroglo, pleše in joka, ker prvič čuti to nemoč, ki je hujša od bolečine razhoda, pleše kot edina preživela.
*
Skoraj ne opazi, da so se telesa okrog nje v zadnjih urah zgostila, noč se je prevesila v svoj imaginarni del kot večer, poln neba, v snope svetlobe pod vodo, ko postaneta zunanji svet in čas povsem odmaknjena, ko obstaja zgolj ta večnadstropna ladja s plesišči, balkoni, ljudmi, povezanimi z valovi zvoka in dotiki, ta Titanik na temnem morju. Povsem sprana in izpraznjena se odpravi do šanka po vodo in na obhod po klubu mimo teles v poltemi, naslonjenih ob steno in na ograjo galerije.
Klub ima več plesišč in bitja na njih so tako fascinantno raznolika, da s težavo prilepi pogled na tla, ko se gnete mimo osupljivo urejenih transov, hologramskih tatujev, vitkih moških na visokih petah, platinastih frizur in zaljubljenih trojčkov neopredeljivih spolov, pritisnjenih ob steno, ki se kot v tripu ne morejo odlepiti drug od drugega. Kviri tu niso alternativa, in tako pomisli, kako prav je imel Igor v svoji nenaklonjenosti spolnim identitetam, hkrati pa je vesela, ker je sama, saj bi bila z njim še en običajen par, ki kruza med plesalci in išče koga, ki bi jima naklonil pozornost.
*
Ko poskuša najti stranišča, se znajde v temi, obstane. Zazna, da je v prostoru v obliki tunela, in zasluti telesa okrog sebe. Zatipa po steni, najde klop in se usede. Stegne roko, začuti telo ob sebi, dve telesi. Nekdo jo prime za roko, nežno, in jo položi na nekaj gladkega, toplega. Koža. Začuti ustnice na svoji rami, ne odmakne se, nič v njej ne sproži signala za nevarnost. Dojame, da je zašla v darkroom, srce ji razbija od razburjenja.
Ta trenutek je pravi razlog za potovanje, za nenehni nemir, ki se steka vanjo, ko dan za dnem sedi doma za računalnikom. Morda vsako hrepenenje po daljavi res kaže na nezmožnost spoprijemanja s situacijo in vzbuja iluzijo, da je tisto neznano, ki nekje čaka, boljše, ampak, ko sedi v darkroomu popolnoma izvotljena, brez misli, zlizan kamen med drugimi morskimi kamni, ki jih spira ocean, in čuti prepletajoča se telesa okrog sebe, prste, ki se je nežno dotikajo kot lovke hobotnice, takrat začuti, da je del nove izkušnje, neznanega brnenja, valovanja skupine teles, toka energije, ki se pretaka skoznje. Ene izmed njih je, del tkiva, vezni člen in občutek pripadnosti je skoraj strašljiv.
Nežno se izvije, nihče je ne ustavlja, ne zadržuje, morje rok jo izpusti, kot jo je sprejelo, pretiplje se do konca tunela, do utripajočih luči v klubu. V gneči se prebije do šanka, pijača je z vstopnino brezplačna, še eno darilo, z novo temno nevihto v roki poišče prazen prostor na galeriji in gleda dol na ljudi, ki plešejo.
*
»Hola muñeca, kar sama?«
Smehlja se, ne najde besed.
»Gledala sem te, kako plešeš. Kot bi ti šlo za življenje.«
Zasmeji se.
»Govoriš špansko?«
Odkima.
»Škoda. Moja angleščina je zelo slaba.« Zares ji je nerodno. Hana odkima, saj je vendar ona tujka.
»Moj španščina je zelo slaba.« Smejita se. Gotovo je deset let mlajša od nje, dolgolasa in za glavo nižja, z gladko, olivno poltjo.
»Iz Evrope?«
Hana pokima, povsem brez želje, da bi pripadala določeni državi.
»Lepa si. Svetla.« Vidi se, da se bori s pomanjkanjem bolj natančnih izrazov. Poboža jo po rami, zelo je previdna in nežna.
»Tu tambien. Temna.« Hana jo poboža nazaj, in čeprav bi čez dan zavila z očmi nad takšnim pogovorom, ga zdaj čuti kot samoumevnega, osnovna dejstva. Nobenega nelagodja in sramu ni v njej, preproste stvari so zgolj to, razumljive kot triki cvetov, da pritegnejo hrošče.
Pusti, da jo dekle objame in čisto nežno poljubi. Počuti se zelo nedolžno in seksi.
»Moj fant.« Pokaže na mladega moškega v ozadju, ki ga Hana do takrat ni opazila. »Jaz, ti, on. Gremo?« Hana se zasmeji, vendar jo nova konstelacija spravi v zadrego, ne zato, ker bi jo sama po sebi presenetila, saj je vendar v razvpitem klubu, ampak ker je za trenutek pozabila, da imajo ljudje vedno svoja pričakovanja, svoje motive. Mladi moški je povsem navaden fant in kot običajno je zanjo v dekletu neka privlačna skrivnost, ki je on nima. Zmaje z glavo.
»Hvala. Ne …«
»Ne, ne. Ne reci ne. Prosim. Lepa.« Dekle jo nežno, malo obupano prepričuje, razlaga z rokami. Ničesar nočeta od nje, rada bi, da se ima dobro. Skupaj se bodo imeli dobro. Hana se smehlja, všeč ji je, da je tako zaželena, vendar je nenadoma tako neznansko utrujena. Samo ulegla bi se v enega od usnjenih separejev in spala.
*
Držijo se za roke in pojejo. Tudi ona poje nizko, grleno melodijo, besede sliši prvič, vendar jih pozna, njihov pomen, temno zeleno barvo in čustvo. Objeti hodijo po cesti, vse okrog njih je živo in razsvetljeno, počutijo se skupaj in tako blizu vsega, nič se jim ne more zgoditi, če so povezani in del neke velike stepe tam zunaj, trave, ki se širi po vsej celini. Ko se bo razrasla čez mesta, se bodo vanja vrnile divje živali. Promet bo obstal in vitice bodo prerasle vsako nadstropje posebej. Plevel bo pognal iz razpok in razmajal opeko. Majhne, v hrupu mesta komaj opazne živali se bodo ugnezdile v vdolbinah, vedno več jih bo.
»Hana, ¿qué estás mirando? Ha-na, Ha-na … Hana!« kličeta za njo, ko se oddaljuje.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.