Postapokaliptična  sivina

»Nekje daleč daleč so bobneli topovi« in stari čebelar je »taval po razvalinah cerkve na koncu domače ulice, po praznih, zapuščenih hišah sosedov, po eksplozijskem kraterju pred hišo«. V Mali Starogradivki, globoko v sivi coni med ukrajinsko vojsko in ruskimi separatisti, ni vrveža ljudi in zvokov iz naselja, škripanja koles, pasjega laježa in ropotanja po domovih sosedov, odpiranja vrat in oken, menjavanja radijskih postaj in vriskanja otrok.

V tem kraju bivata v času zgodbe samo dva, Sergej Sergejič, ki je protagonist romana in filma, ter Paška, njegov sovražnik iz otroških let in trenutno edini prijatelj. Njuna je zgodba o tišini v sivem in izpraznjenem kraju sredi vojne. Kar pa se da izraziti s filmskimi sredstvi, se ne da v celoti prenesti v besede. In tega, kar je mogoče v besedah, se ne da nujno izraziti na povsem enak način v filmu. Sive čebele tako v filmski kot v literarni obliki izrabijo vsa izrazna sredstva, ki jih umetniška medija ponujata, da ustvarijo občutek izpraznjenosti, ki je za zgodbo ključnega pomena.

Avtor romana Andrej Kurkov je ukrajinski Rus, ki piše v ruščini, vendar sam poudarja, da je ukrajinski pisatelj. Njegov kompleksni uvid v situacijo med Rusijo in Ukrajino ter nesmiselnost trpljenja in strahu, ki ju prinaša, se jasno pokaže v Sivih čebelah, v izvirniku objavljenem leta 2018 – protagonist sicer živi na območju, na katerem poteka vojna, a njegova hiša »ne sodeluje v njej«. Podobno razmišlja tudi režiser filma Dmitro Moisejev: »Kaj je dom, če je tuji sovražnik uničil tvojo sosesko, tvoj vrt in tvoj občutek varnosti?«

V romanu spremljamo Sergejičeve notranje monologe, ki se zdijo skoraj kot dialog med spomini in tem izpraznjenim krajem, ki je nekoč bil njegov dom. Pa je še vedno njegov dom? To je vprašanje, h kateremu takšen dialog ves čas sili. Znani kraji mu vsakič znova prikličejo spomine na ljudi, ki jih je poznal – »Vera je večkrat obiskala sestro v Rusiji in vsakokrat prinesla nekaj stvari« –, in na stvari, ki so jih skupaj doživeli – »Padali so, se smejali in klicali drug drugega. Trudoma so se vzpenjali in za sabo vlekli sanke. In spet leteli dol« ter »Zvečer so se šli na slano jezero kopat in tam so pili penino iz plastičnih kozarčkov«. Vedno znova pa se mora vrniti v izpraznjeni kraj, ki ga ves čas opominja, da je vse to minilo: »Spotoma se je Sergejič ozrl proti hiši sosede Vere. Okna so bila cela, vrata počez zabita z debelo desko.« Izpraznjenost tega kraja zapolni samo oddaljeno bobnenje topov – vojna, ki je nikoli ne vidimo, pa je vendar vseprisotna. To ustvari občuten kontrast med preteklostjo in sedanjostjo, posledično pa nas, tako kot tudi Sergejiča, opozarja, da to ni več tisti kraj, ki je bil nekoč in ki se ga tako živo spomni.

Ker roman nudi dostop do Sergejičevega doživljanja sveta, pa je svet okrog njega tudi poln pomenov, ki mu jih sam pripiše. Ko za nekaj časa zapusti dom, prične deževati: »Kakor da nebo joče za njim, saj tudi ono ne ve, ali se bo vrnil.« V romanu se zaradi takšnih opisov ta kraj ne zdi tako pust in siv, kakor tudi ni siv in pust za Sergejiča, ki ob neki priliki celo reče »tudi sivo zna biti slikovito«. V filmu pa na ta isti kraj gledamo kot zunanji opazovalci in ga tako ne moremo dojemati na enak način. Tako je tudi izrazito siva barvna paleta filma osmišljena – ker tega sveta ne poznamo, kakor bi ga poznal domačin, preprosto ne vidimo vseh barv, ki jih vidi nemi, mrki in sam vase zaprti čebelar.

Medtem ko nam roman Sergejiča dodobra predstavi, filmski Sergejič predstavlja uganko, ki se v celoti ne razreši niti takrat, ko se film konča (in morda – pa brez kvarnikov – takrat postane celo še večja uganka). Film na primer ves čas namiguje na njegov odnos z žensko, ki je ob njem ni, nikoli pa ne izvemo, kdo je. Roman nam po drugi strani na dolgo in počez razloži, da je njegova žena, da ji je ime Vitalina, da sta se spoznala v kopališču, da sta imela hčerko in da ga je zapustila. Protagonist filma je le tih starec, nema priča vojne, ukrivljen gospod, ki skrbno varčuje z vsem, kar ima, in gleda na svet z globokimi vzdihi, ki skrbi za čebele, in ko skrbi zanje, je njegov pogled bolj blag in nežen. In to je vse, kar izvemo o njem. Nekaj srhljivega je v tej podobi, in posledično je tudi kraj, v katerem biva, bolj srhljiv: nobenih ulic ne poznamo, kakor jih pozna on, za nobene sosede Vere ne vemo, vse skupaj je samo pusta siva krajina, izpraznjena slika podrtih in napol podrtih hiš, v katerih morda sploh nikdar nikogar ni bilo.

 

Prizora iz filma Sive čebele.

Poleg nemosti svojega protagonista pa film izrabi še eno obliko tišine: odsotnost glasbe. Ta odsotnost pa ne učinkuje zgolj na formalni ravni, pač pa odseva tudi vsebino – ob pomanjkanju vseh sredstev za preživetje, od živil do premoga, tudi ni elektrike, da bi Paška in Sergejič mogla gledati televizijo, poslušati radio in tako tudi slišati glasbo. V nekem trenutku se v filmu elektrika dejansko za kratek čas povrne, samotna prebivalca pa takrat ujameta komaj delujočo frekvenco ter za hip slišita glasbo. Človek se na vse privadi, in kakor sta se Segrejič in Paška privadila na svojo novo realnost, se tudi gledalec sčasoma privadi na tišino, ki jo le občasno prekine bobnenje topov. Ko potem po dolgem času zaslišimo glasbo, se šele v celoti zavemo, da je v vsem tem času nekaj manjkalo, in tišina, ki sledi in ostane do konca filma, je še bolj občutna.

Medtem ko roman ta tihi kraj nekje na sredi zgodbe zapusti, smo v filmu nanj priklenjeni od začetka do konca, to pa je tudi najbolj vpadljiva vsebinska razlika med obema. Romaneskni Sergej na neki točki sklene začasno odpotovati proti pašnikom, kjer čebel ne bi plašili oddaljeni zvoki vojne, na poti pa izkusi razne prigode in nezgode, ljubezenske zaplete, predsodke na podlagi pripadnosti ter trenja med različnimi vrstami ljudi. V teh poglavjih Andrej Kurkov zelo neposredno komentira konkretne strani v vojni, zgodbo preseli v resnične kraje v okolici Krima in prikaže tudi, s kakšnimi krivicami se soočajo povsem navadni ljudje, ki v teh krajih prebivajo – z vsem od pomanjkanja pitne vode do odpovedi vseh zakonov in pravic posameznika v senci neizprosnega in nečloveškega sistema. Film, ki se v celoti odvije v fiktivnem kraju Mala Starogradivka, pa bi se v primerjavi z romanom v resnici lahko odvil tudi v nedoločeni sivi coni med nedoločenima stranema v neki vojni, ki je prisotna v oddaljenih strelih in grmenju eksplozij nekje daleč stran in je hkrati vseprisotna v mestu, ki je dom samo še za dva. Film kot tak pa ne komentira le točno določene vojne v konkretnem kraju, pač pa prikaže, kako vojna, pa naj bo katera že koli, spremeni življenja navadnih ljudi.

In na koncu? Na koncu je v resnici povsem vseeno, kako smo Sergejiča spoznali in ali je Malo Starogradivko zapustil ali ne. Film in roman oba uspešno podata zgodbo povsem običajnega človeka, ki je v vojni majhen in nepomemben in ga tokovi usode neprizadeto obračajo. Toliko v obeh verzijah Sivih čebel že izvemo, da je njegovo življenje podobno kraju, v katerem živi – izpraznjeno –, in da bi bilo izpraznjeno tudi zadnjega drobca pomena, če ne bi imel čebel: »Saj za svoje zdravje ni bil odgovoren le pred sabo, temveč tudi pred čebelami! Če bi se njemu kaj zgodilo, bi vse do zadnje pomrle, in bog ne daj, da bi postal, pa četudi ne po lastni volji, pogubitelj stotin tisočev čebeljih duš.«

Sive čebele, pa če jih beremo ali gledamo, so vrhunska vojna zgodba ravno v tem, da prikažejo edino, kar je v vojni pomembno – življenje, ki ga vojna prizadene. Pa vendar to ni samo še ena turobna, siva zgodba, polna nesreče in vojne groze. Pri človeku je tako, da se, kot je v svojem velikem delu Komedija človeškega tkiva (Cankarjeva založba, 1980) zapisal že Vitomil Zupan, privadi na vse: »Ribo vrzi na suho. Volka prikleni. Bika spravi v klavnico. Mačko v žakelj. Psa deni prvič na vrvico. Vse živo se upira z vsemi štirimi novim, neznanim stanjem. Samo človek ne, ta se mimo grede navadi, se sprijazni z novo usodo, vda se, razumeva, vživlja se.« Če se človek ne bi privadil, bi slej ko prej propadel. In tako je tudi v Sivih čebelah. Vojna je postavila pravila nove stvarnosti, v kateri skušata Sergejič in Paška živeti normalno življenje, ni pa vse v njunem življenju samo nesreča. Prav v njunem odnosu tako roman kot tudi film ponuja človeško in svetlejšo plat njunega skupnega življenja na nikogaršnjem ozemlju. Skupaj pijeta vodko in kavo, pomagata drug drugemu pri manjših domačih projektih, se občasno spreta zaradi banalnosti in hitro spet pobotata. Njuni življenji sta polni majhnih radosti, in nekatere reči, ki jih imamo za vsakdanje, v njunih življenjih dobijo nov pomen – bolj kot česarkoli drugega si Sergejič nekega dne za zajtrk zaželi jajc na oko, ki jih ni okusil že več mesecev. Potem opravi dolgo in težko pot, da bi v sosednji vasi zamenjal nekaj svojega medu za ta mali, pa vendar veliki užitek.

Lahko bi celo rekli, da so Sive čebele že skoraj žanrska zgodba, in sicer postapokaliptična – protagonist se je znašel v razdejanem svetu, živi v zapuščenem naselju, vsak dan mu grozi prihod roparskih skupin, vsake toliko se na vratih pojavijo samotni popotniki, pogosto pripadniki te ali one vojske, oboroženi z orožjem in slogani, in poleg vseh teh živijo v njem navadni ljudje. Uničujoča sila, ki je svet pahnila v takšno stanje in spremenila življenja tisočerih ljudi, vojna, se nikdar ne pokaže in je skozi roman in film prisotna le v posledicah, ki jih je pustila za sabo. Kakor v najboljših postapokaliptičnih zgodbah ni vse samo konec sveta, tudi v vojni ni vse samo vojska, čeprav kroji usode vseh, ki prebivajo ob njej. In medtem ko vojna z oddaljenim bobnenjem ves čas opominja na svojo prisotnost, čebele in Paška ves čas opominjata, da obstaja še nekaj več. Poleg smrti tudi življenje. Poleg sloganov in vojaških ideologij tudi običajni ljudje, ki se zanje ne zmenijo, če jim že ravno kdo ne grozi, in ki z vodko vsakič znova nazdravijo: »Na konec vojne!«